Praznik 27. april je več ali manj znan vsem odraslim Slovenkam in Slovencem. Na ta dan leta 1941 naj bi se ustanovil upor proti okupatorju v Vidmarjevi vili v Ljubljani. Ker je to praznik, ki zelo razdvaja naš narod, in sicer na poznavalce takratnih dogodkov in na tiste, ki se s tem vprašanjem ne ukvarjajo preveč temeljito, ampak se zadovoljijo z razlago, ki jo dobijo v šoli ali s strani ZZB.
Je v skladu z ustavo, učence v osnovnih šolah posiljevati z neresnico?
S to kolumno želim nagovoriti predvsem mlajšo generacijo. Tiste učenke in učence, ki prihajajo neobremenjeni v šolske klopi, kjer se jim posreduje učna snov, ki ne ustreza resnici. Za učenca obstaja celo nevarnost, če bo odgovoril po resnici, da bo dobil slabo oceno. V učbeniku na priloženi fotografiji kar mrgoli neresnic in nepravilnosti, posebno kar se tiče obdobja med drugo svetovno vojno, torej okupacije pri nas in o času po vojni. O vseh teh nepravilnostih pripravljam poseben priročnik za učence, starše in učitelje, če me ne bo prehitelo ministrstvo za šolstvo in poskrbelo za primernejše učbenike.
Trditev v učbeniku, da je 27. april dan ustanovitve Osvobodilne fronte, je preprosta laž
Kaj se je pravzaprav zgodilo 26., 27. aprila ali celo prej? Ali obstaja o tem kak dokument? Zaradi aktualnosti se bom tukaj dotaknil le datuma 27. april 1941. Poglejmo, kaj piše na strani 103 v učbeniku v poglavju BOJ ZA OSVOBODITEV in podnaslovom Odziv na okupacijo:
„Predstavniki Komunistične partije Slovenije so s predstavniki nekaterih levo usmerjenih skupin (levo usmerjeni sokoli, krščanski socialisti, kulturni delavci) dali pobudo za srečanje 26. aprila 1941 v Ljubljani.“
Dragi mladi prijatelji, če pazljivo berete, ste gotovo ugotovili prvo neskladje z datumom. Praznuje se 27. april, a v učbeniku se navaja 26. april. V zgodovinski knjigi Narodnoosvobodilna vojna na slovenskem 1941-1945 pa strani 80 v pripombi piše na: “… pravzaprav 26. aprila 1941 ali dan prej …”
Torej, še 26. april verjetno ni točen. Vsak vesten učenec se bo vprašal: “Ja hudirja, tako važen dan, ko naj bi se organiziral upor, pa še datuma ne vemo točno.” Pa to še ni vse.
O tako važnem sestanku ne obstaja nobeden dokument, zapisnik ali vsaj beležke kakšnega navzočega. Nič. Da ni bilo nič zapisanega, je težko verjeti, saj obstajajo partijski dokumenti o mnogo manj pomembnih dogodkih.
Zakaj je tako, obstajata dve razlagi: ali dogodek sploh ni bil važen, da si ljudje še datuma niso zapomnili niti nič zabeležili, ali pa vsebina razgovorov in možnih sklepov ni bila takšne narave, da bi bila, posebno za komuniste, koristna pri poznejši razlagi zgodovine. Vsekakor je pomanjkanje pisne dokumentacije zelo olajšala poznejše prilagajanje pomena tega sestanka lastnim potrebam. In ta potreba je obstajala.
Trditev v učbeniku, da je bila 27. aprila takrat ustanovljena Osvobodilna fronta, je preprosta laž.
Na začetku je bil Hitler prijatelj delavskega razreda, komunisti pa usmerjeni proti zahodnim državam
Sicer piše v nadaljevanju, da je bila OF pod vplivom KP sprva usmerjena tudi proti zahodnim državam. Tudi to ne more držati, ker OF še ni bilo. Kolikor toliko zanesljivo se o tem sestanku ve le to, da se je pod vplivom komunistične partije ustanovila Protiimperialistična fronta – PIF. To je bilo v tistem času tipično za vse evropske komunistične partije, da so svoj boj usmerjale proti zahodnim imperialistom. Se vprašate zakaj? Odgovor je zelo preprost. Takrat sta bili Sovjetska zveza in nacistična Nemčija veliki zaveznici, in ker so bile vse partije članice Komunistične internacionale s sedežem v Moskvi, so morale to prijateljsko zvezo podpirati in se ni smelo misliti na odpor proti Hitlerju. Ob okupaciji so se delili v Ljubljani celo letaki partije s pozivom, da je treba nemškega okupatorja lepo sprejeti, saj je Hitler zaveznik Stalina in prijatelj delavskega razreda.
Bilo je več slučajev, da so slovenski delavci leta 1941 praznovali 1. maj skupaj z okupatorjevimi vojaki.
Seveda ni bilo tako samo v Sloveniji, tudi v Franciji in drugih zasedenih državah je komunistična partija pozivala k prijateljstvu z nemškim okupatorjem in boju proti domačim in tujim imperialistom, čitaj demokratom. Kdor hoče o tem kaj več zvedeti, priporočam knjigo Stalin in Hitler – Pakt proti Evropi (Mohorjeva družba ali v knjižnicah).
Za konec pa trezno razsodimo, ali si 27. april zasluži takšno pozornost?
Na koncu bi se še rad vrnil na začetek besedila v učbeniku. Prvi stavek se glasi: „Predstavniki Komunistične partije Slovenije so s predstavniki …”
Učbenik je tukaj zapustil tudi nevtralnost. Stavek s KP je natisnjen z rdečimi črkami, kot da bi hotel izpostaviti pomen komunistov, ki jih je bilo takrat v Ljubljani le 180. Tudi druge udeležence opisuje kot napredno levico. Marsikdo, ki je sicer goreč zagovornik demokracije, bo mogoče rekel: “Kaj pa je pri tem narobe, če Komunistična partija poziva k uporu.” V tem konkretnem primeru 26. aprila upor pravzaprav ni bil na dnevnem redu, kot vemo. Pa tudi če bi bil, je zelo narobe, če ena politična opcija na svojo roko organizira upor in pri tem izključuje druge, ki si mogoče ta upor predstavljajo drugače.
Upor mora upoštevati strateške danosti, ščititi mora nedolžna življenja in za cilj mora imeti izrecno samo osvoboditev izpod tiranije, ne pa prevzema oblasti. To se mora urediti po vojni, v miru in na osnovi svobodnih, demokratičnih volitev. O teh zadevah pa mogoče več kdaj drugič. Sedaj pa trezno razsodite, ali 27. april zasluži takšno pozornost?
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
