Umor tirana

Ob osemdesetletnici poskusa atentata na Hitlerja 20. julija 1944, ki ga je izvedla skupina nemških oficirjev pod vodstvom Clausa von Staufenberga – a tudi ob nenavadni pobudi ameriškega senatorja Lindseya Grahama iz Južne Karoline, sicer pa vodje senatnega odbora za vprašanja pravice (sic!), republikanca, ko je v sklicevanju na Staufenberga pozval Ruse, naj usmrtijo Putina, da bi s tem bila končana vojna na pretežno ukrajinskih tleh, so se trije »strokovnjaki« za temo umora tirana sestali k posvetu, kako torej danes. Tako Staufenberg kakor danes Graham menita, da s tem zagovarjata krščanski pogled na to vprašanje. V Nemčiji je ne le pravico do usmrtitve tirana, ampak kot dolžnost to storiti oznanjal vendar eden najboljših reformacijskih teologov tistega časa, ne samo v nemškem govornem področju, in je svoja stališča, ki jih ni zavijal v diplomatsko previdnost, plačal z usmrtitvijo, profesor Svetega pisma dr. Dietrich Bonhoeffer (1906 – 1945), čigar poglavitna dela lahko beremo tudi v slovenščini. Bil je med pobudniki in učitelji t. i. Bekennende Kirche (Priznavalna cerkev), ki ni mogla biti več del luteranske evangeličanske cerkve, saj je ta v celoti, z nekaj osebnimi izjemami, pristala na Hitlerjevi, torej na antikristovi strani. Do tod vse v najlepšem redu, čeprav bi bilo dovolj preprosto biti Kristusova cerkev, saj je vse drugo, o čemer govori Pavel: »Mar ne ravnate zgolj po človeško, če kdo pravi: Jaz sem Pavlov, drugi pa: Jaz sem Apolov? Kaj je vendar Apolo? Kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero, in sicer kakor je komu dal Gospod … Drugega temelja namreč nihče ne more položiti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus« (1 Kor 3,4-5; 11). Skratka, kar koli Kristusu in njegovi cerkvi dodajamo, tako tudi razna imena, je pozaba in neupoštevanje tega pomembnega opozorila in snovanje sekt. Kmalu se namreč novemu, dodatnemu imenu prilepijo tudi novi nauki, ki jih v pismu ni najti in tam nimajo utemeljitve. Zato se ne smemo čuditi, če je tudi Bonhoefferju, človeku, ki je gotovo iskreno ljubil Jezusa, a mu je hotel pri vodenju zgodovine »pomagati«, česar si Bog od nikogar ne dovoljuje, ko je zapisal v svojo beležko: Hitler – likvidieren! Menim, da tega ni treba prevajati.

V hiši svojih staršev je srečal nasprotnike nacističnega režima, ki so delali načrte, kako odstraniti Hitlerja, torej jasno, kako ga usmrtiti, saj je v diktaturah to edini način »odstranitve«. In tedaj se je Bonhoefferju odprlo vprašanje: »Se sme kristjan pregrešiti zoper zapoved ‘Ne ubijaj!’, kar je skušal teološko obdelati v nedokončanem delu Etika. Vsekakor pa je prišel do sklepa, da to v izjemnem primeru ni le dovoljeno, ampak tudi svetopisemsko utemeljeno. Tako pravi v svojem komentarju na Luthrovo mnenje o tem vprašanju: »Dolžnost pokorščine ga veže tako dolgo, dokler ga gosposka ne bi začela siliti h kršitvam Božjih zapovedi.« Ja, tako Luther – ali pa tako govori tudi Pismo, Bog sam? In Bonhoeffer večkrat poudarja, kako ima zadnji odgovor na vsa vprašanja vendar Pismo, saj je skupaj z Luthrom – načelno – prisegal na načelo Sola scriptura – samo Pismo! Pa poglejmo, kaj in kako govori o teh rečeh Scriptura …

V svoji Pridigi na gori, kjer imamo na začetku govor o blagrih, ki jih kristjani imajo za normo svojega mišljenja, vrednotenja stvari in ravnanja, potem spregovori tudi o tem, kako je treba ravnati s sovražniki, kjer beremo tudi jasno naročilo glede maščevanja: »Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo« (Mt 5,39). Jezus potem misel stopnjuje do zahteve, ki je človeku ni lahko razumeti, še težje sprejeti, še težje tako ravnati. Ko govori o tem, naj se hudobnežu ne upiramo, s tem ne pravi, naj se z njim strinjamo ali celo naj bi zaradi »ljubega miru« strinjanje hlinili. To bi bilo nekaj njemu povsem tujega. Prav tako nima v mislih zgolj prizora s ceste ali v gostilni, ali pa v lastni hiši, pač pa je to primerjava, ki velja v vseh razsežnostih in stopnjah, od res najmanjše zaušnice do odvržene atomske bombe, če preskočimo na današnje verjetnosti takih razpletov. Zakaj uči nekaj nam tako tujega in na prvi pogled nemogočega? Pred tem pa še: komu to pridiga, od koga to zahteva? Ali od napadene države? Nikakor ne. Jezus nikoli ni zanikal upravičenosti regularne vojske, njegov »uvajalec« Janez Krstnik pa je na vprašanje vojakov samih, ko so poslušali njegove pridige, odgovoril: »Ne bodite do nikogar nasilni in nikogar ne trpinčite, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo« (Lk 3,14). Tudi nobenemu rimskemu oficirju, ki so ga prosili za pomoč v družinskih stiskah, ni očital, da opravljajo napačen poklic. Skratka: Jezus ni bil »pacifist«, kakor danes imenujemo tiste, ki zahtevajo odpravo vsake oborožene sile – to pa morejo svobodno razglašati, ker jih pri tem varujejo oborožene sile državne policije, česar v svoji slepi zagnanosti ne opazijo in ne vzamejo v obzir. Jezus torej ni imel ničesar proti temu, če je regularna vojska te ali one države branila napadeno domovino. Tako smemo sklepati, da tudi noben vojak ali starešina ali poveljnik v vojski, ki se je Hitlerjevim osvajalnim pohodom zoperstavila, ni kršil nobene svetopisemske prepovedi, tudi ne zapovedi ‘Ne ubijaj’, saj cilj obrambe ni ubijanje ljudi na strani napadalca, ampak ustavitev njihovega krivičnega ravnanja. Zato Biblija tudi ne prepoveduje smrtne kazni. A tudi te ni smel v smislu »atentata« na zlikovca izvršiti kdor koli sam, kakor to sicer delajo atentatorji z najrazličnejšimi motivi in utemeljitvami, ampak je Bog sam postavil na svetu oblast, ki skrbi za mir in red v državi, zato sta vojska in policija, kakor koli se že kdaj in kje imenujeta, upravičeni, od Boga samega hoteni ustanovi, namenjeni prav temu, da se ljudje ne bi sami maščevali za resnične ali tudi le umišljene krivice – kakor je iz istega razloga tudi Kajna, brez dvoma morilca, torej v osnovi nič boljšega od katerega koli tirana, posebej označil, da ga ne bi kdo samovoljno ubil, saj države in tako sodstva in tako tudi sodne izvršitve tedaj očitno še ni bilo.

A tudi v meni je dolgo vrel ugovor, zakaj ni dovoljeno umoriti vsaj tirana take vrste, kakor so bili Neron v Pavlovem času ali pa Hitler in Stalin v času naših staršev in starih staršev, saj bi s tem vendar mogli zavarovati življenje milijonom ljudi? Tudi na to vprašanje ima Jezus jasen, obenem pa tako presenetljiv odgovor: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini« (Mt 10,28). Kdor bi hotel rešiti milijone ljudi pred smrtjo, bi ne dosegel nobenega uspeha, tudi če bi usmrtil vse že izkazane ali tudi šele napovedujoče se tirane tega sveta. Vsi ti milijoni bi šli v tako ali drugačno smrt, ne v vseh primerih nujno manj bolečo ali mučno, kakor je to, kar bi z njimi naredili tirani. To je malo podobno dilemi, v kateri so se znašli slabo orientirani ljudje predvsem v Evropi in Ameriki, da so namreč sprejeli še kako dvomljiv poseg v svoje telo, namreč vsiljen od tedanjih oblasti, kljub tolikim izpričanim težavam po prejemu vakcine, samo da bi ne umrli za novim virusom. Statistika umiranja pa hladnokrvno pove, da tisti, ki so umrli za covidom, zanesljivo niso umrli za kapjo, za diabetesom, za rakom, za kugo, za pljučnico itd. – vsi pa, cepljeni in necepljeni, oboleli za covidom in tisti, ki se jih ta ni dotaknil, so šli in še naprej gredo v zanesljivo smrt, z morda nekaj časovne razlike, a vendar v smrt! Naj bi torej medicina dvignila roke? Nikakor, ta naj poskuša vse, razen kupčevanja z velikim farmacevtskim in bančnim lobijem na račun pacientov. Ustaviti pa se mora pred človekovo civilno svobodo, saj je njen odvzem hujši del človekove usode, kakor pa smrt, ki je namenjena vsem, razen zadnjemu rodu rojenih na novo, ki bodo kot cerkev odvzeti h Kristusu, ne da bi morali prej umreti (1 Tes 4,17). Kristus je prišel na svet, ne da nas bi rešil bolezni in umiranja telesa, čeprav lahko v posameznih primerih poseže v človeka tudi kot zdravnik – a tudi Lazar je moral nazadnje umreti še enkrat in z njim vsi, ki jih je Jezus ozdravil ali jih še ozdravi tudi v našem času. Prišel je, da nas reši »druge smrti«, kakor Pismo imenuje sodbo za pogubljenje. Tako nas opogumlja, da se nam ne kaže bati tistih, ki morejo umoriti naše telo, ne morejo pa umoriti duše. In opozori z največjo resnostjo: Bojte se tistega, ki more dušo in telo pogubiti! Ko sem bil še otroški kristjan, sem menil, da je to hudič. Šele ko sem spoznal Božjo besedo, sem videl, da hudič ne le ne more nikogar pogubiti, ampak bo sam prvi pogubljen, saj je pekel narejen predvsem zanj, šele nato tudi za tiste, ki so raje hodili za njim kakor pa za tem, ki je prišel, da jih reši.

Še enkrat. Kdor bi hotel res preprečiti morjenje ljudi, bi moral narediti atentat na nekoga čisto drugega. Umoriti Hitlerja ali Stalina, da ne naštevam dolgega seznama podobnih, tudi v našem času, ne more rešiti prav nikogar, namreč pred smrtjo, saj tudi največji in najbolj perverzni tiran more variirati samo način naše smrti, nikakor pa ne te smri zadržati ali je vsiliti, kakor da je drugače ne bi bilo. In v zadnji knjigi preberemo, na koga bi morali s takim ciljem narediti atentat: »Nato sta bila smrt in podzemlje vržena v ognjeno jezero. To je druga smrt, ognjeno jezero« (Raz 29,14). Smrt je ta sovražnik, ki ima moč nad človekom, da mu odvzame življenje. Na to smrt je bil atentat že narejen. Tega niso mogli izvesti ne katoliški, ne protestantski, ne pravoslavni kristjani. Tega atentata, a samo ta more prinesti definitivno rešitev od edine resnične sovražne velesile, smrti, ne more narediti noben človek in nobena človeška ustanova, nobena cerkev in noben imperij, celo pakt NATO ne … Ta atentat je na presenetljiv način izvršil Jezus na križu, kar komentira Pavel z besedami: »Kot zadnji sovražnik bo uničena smrt« (1 Kor 15,26). Ta atentat ima tako dve »poglavji«. Prvo je Kristusova zmaga na križu – druga pa bo ob koncu časov, ko bo smrt sama vržena v »ognjeno jezero«, kakor Pismo imenuje to, čemur v ljudskem jeziku pravimo pekel.

Ali tako učen in tudi v svojem iskanju iskren razlagalec Svetega pisma, kakor je bil to Bonhoeffer, tega ni vedel? Vedeti je moral, a med tem, kar more človek vedeti, in tem, kar človek potem vendar sprejme, se rado vsili neko lažno posredovanje iz napačnega duha. Tako se mu zareče tale na prvi pogled zelo globoka misel: »Cerkev tako ne sme oznanjati nobenih načel, ki bi bila vedno resnična, temveč samo zapovedi, ki so danes resnične. Kajti, kar je ‘vedno’ res, to prav danes ni res. Bog nam je ‘vedno’ ravno Bog ‘danes’.«

Kaj naj to pomeni? Da je bila zapoved »Ne ubijaj!« resnična samo na gori Sinaj, ko je Izrael hodil skozi puščavo v Obljubljeno deželo, ki po mnenju svetovne organizacije za kulturo UNESCO in tako po mnenju Združenih narodov, katerih del ta agencija je, nima z Judi nobenega opravka …? Ja, na osnovi česa pa bi potem očitali kršenje te zapovedi tiranom našega časa, saj zapovedi, kakor se nesrečno zapiše teologu, ki je vendar dal življenje za svoje pričevanje, veljajo samo v nekem času, v drugem pa morda ne? Resnica pa je, kar beremo v Pismu samem: »Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi« (Mt 5,18). In malo pred koncem evangelija: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle« (Mt 24,35). In tudi zapoved »Ne ubijaj!« je njegova beseda.

Kako si sicer razložiti krvavo ironijo, da večina atentatov na tirane ne uspe – večina atentatov na dobrohotne vladarje pa uspe? Hitlerju se ni mogoče čuditi, če je imel svojo rešitev v atentatu, ki je pustil za seboj štiri mrtve in dvajset hudo ranjenih, čeprav je bila torba z eksplozivom tako blizu Hitlerjevim nogam. Tudi sam verjamem, da je bil to Božji poseg – pa seveda ne, ker bi bil Bog na njegovi strani, ampak prav narobe, ker je hotel nad nemškim narodom, saj zločinov nacionalnega socializma ni bila kriva le kakšna ozka skupina obnorelih fanatikov, ampak tudi velik del tega naroda in ljudje takega intelekta, kakor »filozof« Martin Heidegger, ki se mu je prvi med Slovenci šel priklonit v Nemčijo visok partizanski komisar, danes pa je ta še kako prepričan in dejaven nacionalsocialist skoraj nedotakljiva filozofska ikona za oba nekoč sprta nazorska tabora … Ali si nemški narod z današnjimi vojnimi hujskači in slepim hlapci nekega vojaškega pakta, v katerem so dolgo služili na visokih mestih tudi mnogi prebegli nacistični visoki oficirji, pripravlja podobno ali celo še dosti hujšo sodbo, tega ne vem, vsekakor pa vem, kaj Bog obljublja tistim, ki preklinjajo Abrahama, namreč zaradi zaveze, ki jo je Bog naredil z njim: »Blagoslovil bom tiste, ki te bodo blagoslavljali, in preklel tiste, ki te bodo preklinjali, in v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje« (1 Mz 12,3). Tu ne gre samo za blagoslavljanje ali preklinjanje Izraela, saj je vrstica naslovljena naravnost na Abrahama. Gre torej za zavezo, ki jo Bog naredi z Abrahamom, ki v tem smislu ni le začetnik Izraela, ampak vseh narodov, ki iščejo in najdejo istega Boga. Tudi Arabcev. Tudi Slovencev.

Razpravljalci na temo, ali je dovoljeno umoriti tirana: evangeličanski teolog Ulrich Körtner, teologinja Theresia Heimerl in filozof iz Gradca Peter Strasser so iskali odgovor pri filozofih, od Aristotela do danes, a tu je mogoče najti vedno le paleto nesoglasij, ne pa odgovora na to pomembno vprašanje. Če bi odprli Sveto pismo, bi hitro našli odgovor na vprašanje, kako naj o teh rečeh premišlja in kako naj se postavi in ravna Kristusov učenec. V času apostola Pavla je vladal v imperiju najbrž še večji tiran in morilec Claudius Caesar Augustus Germanicus Nero. Po požigu Rima, ki je bil najbrž njegovo delo, je za to obtožil kristjane in jih začel preganjati s podobno okrutnostjo, kakor v prejšnjem stoletju nacisti Jude. Nazadnje je verjetno dal obglaviti tudi apostola Pavla. A v rimski ječi Pavel zapiše: »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga« (Rim 13,1). Je Nero iz tega izključen? Nikakor ne! Nimamo poročil, tudi od tistih, ki so bili kristjanom sovražni, da bi ti zoper Nerona ali pozneje zoper druge cesarje, ki niso bili nič manj krvavi tirani, predvsem do kristjanov, snovali kakršno koli zaroto ali celo skušali pripraviti atentat. In vendar bi bilo v tistih razmerah to veliko lažje, saj oblasti niso razpolagale s tako popolnim aparatom za nadzor državljanov, kakor je to razvil Hitlerjev sistem. Peter pa, ki mu je Jezus tudi napovedal prisilno smrt, čeprav ne vemo, ali je sploh bil kdaj v Rimu, zapiše: »Vse spoštujte, brate ljubite, Boga se bojte, cesarja spoštujte« (1 Pt 2,17). Namreč spet istega cesarja, krvavega in demoniziranega Nerona. V katerem so nekateri kristjani videli Antikrista. A so iz Pisma vedeli nekaj bistvenega: Kristus ni prišel na svet, da bi ga reformiral ali celo revolucioniral, ampak da bi ga premagal, namreč v smislu duha, ki temu svetu vlada. In ko pride drugič, spet ne bo poskusil s kakšno reformo ali revolucionarnimi načrti in dejanji, kakor sta prav Nero in pozneje Hitler v prvih letih svojega vladanja poskušala, ampak bo preprosto prenovil svet, vzpostavil svoje tisočletno kraljestvo, kjer bo vladal »z železno palico« (Raz 12,5), namreč v izlivu Božje jeze nad tem svetom. Tako je vsako premišljanje kristjanov, kako bi se vključili v »spreminjanje« sveta, ne le iluzorno, kar je zgodovina menda že dovolj nazorno pokazala, ampak izkazuje tudi nezaupanje Božji besedi. Naša naloga ni, da pokončamo in odpravimo zlo in te, ki zlo počenjajo, to bo opravil Bog, pač pa da sami živimo tako, kakor da bi zlo že bilo dokončno premagano, da torej posnemamo Kristusa. In on niti za trenutek ni pomišljal, kako bi »pokazal Pilatu« in cesarju Tiberiju v Rimu, ki ga je Pilat oblastno in pravno zastopal v Jeruzalemu, ampak je stvar pojasnil najprej kar Petru, v tem smislu Bonhoefferju tistega časa, kakor velja to tudi za nas danes: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani. Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov, toda kako naj se potem izpolnijo Pisma, da se mora tako zgoditi?« (Mt 26,52-54); nazadnje pa tudi Pilatu: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod« (Jn 18,36). To pa ne velja samo za Jezusa. Tudi državljanstvo kristjana ni v tem svetu, razen v smislu neizogibne oblastne registracije, sicer pa je naše državljanstvo (v grščini: políteuma) tam, kjer je zdaj Kristus. Zato se Jezusovi služabniki, torej angelske legije, tu ne bojujejo, da ne bi bili izročeni zdaj Nemcem, zdaj Italijanom, zdaj Madžarom, zdaj pa kar lastnim tiranom, kar je še dosti hujše, ali lastnim ljudem brez pameti in znanja, kar je mogoče še toliko hujše, saj temu, ki je hudoben, ne pa trapast, mogoče razložiš evangelij in se bo spreobrnil in postal tvoj brat – pri neprištevnem, a toliko bolj ambicioznem človeku, pa te možnosti skoraj ni, razen če Bog neposredno seže v zadevo.

Kaj torej? Naj ponovimo napako sicer tako zglednega kristjana z Nemškega in si naredimo seznam teh, ki bi jih bilo treba usmrtiti, da bi bilo na svetu manj vojn, preganjanj in drugih oblik zla – ali pa naj se ozremo na zgled prvih kristjanov, ki so brez upiranja šli v smrt za Kristusa, ker niso hoteli zatajiti njegovega imena, a tudi ne prelomiti njegove zapovedi, kako ravnati s sovražniki, da jih namreč ljubimo, ne v smislu všečnosti in privlačnosti, kakor najbrž večina to razume, ampak v smislu iskrene želje, da se tudi oni rešijo, za kar tudi molimo, Bogu pa izročimo, da naredi z našim zemeljskim življenjem, kakor je njegova volja, s čimer bomo znova posnemali Kristusa na vrtu Getsemani.