V zadnjem času smo priča ponovnemu obračunavanju z ustavnim sodiščem. To je namreč »razveljavilo del zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, po katerem se je ta uporabljal retroaktivno za zadeve, v katerih se je predkazenski ali kazenski postopek začel pred njegovo uveljavitvijo oz. po 1. januarju 1990. Odločilo je, da ta omogoča nedopustno povratno uporabo zakona za obdobje pred njegovo veljavnostjo. Ustavno sodišče je odločilo, da je prvi odstavek 57. člena zakona v neskladju z načelom prepovedi povratne veljave predpisov, ker omogoča nedopustno povratno uporabo zakona za obdobje pred začetkom njegove veljavnosti, to je pred 29. novembrom 2011.«
Ena izmed vsebin slovenske osamosvojitve je tudi povratek ali bolje vzpostavitev pravne države. To ni nekaj enostavnega že za normalne državljane, kaj šele za one, ki so desetletja živeli v totalitarizmu, kjer je voditelj partije in države tudi najvišji vir prava. Seveda v imenu naroda ali delovnega ljudstva ali partije, toda nad njim je v resnici samo nebo, pod njim pa on in »naši«.
Kritiki ustavnega sodišča nam hočejo dopovedati, da je velik del slovenskih težav v ustavnem sodišču, ki ne spremlja volje državljanov po izboljšanju razmer v državi in pravičnejšem življenju. Želja po njem ni samo legitimna, ampak celo dolžnost vsakega njenega normalnega dobromislečega pripadnika. Seveda pa to ne sme potekati po neki revolucionarni poti, ampak na uveljavljen in splošno sprejet pravni način ali pravni red. Pravno bolj izobraženi gotovo poznajo dolgo predzgodovino ozadja za tako odločitev ustavnega sodišča. Možno je povezovati tudi z načelom »Nullum crimen, nulla poena sine praevia lege poenali», ki pove, da ni mogoče nečesa kaznovati, če to ni bilo predhodno navedeno v kazenskem zakonu. Prvi naj bi to načelo, ki je postalo pravno splošno sprejeto, omenjal Paul Johann Anselm vitez von Feuerbach v bavarskem kazenskem zakoniku leta 1813. Ob rabi slovenskega zakona iz leta 2011 so mnogi pravni strokovnjaki in Državni svet opozarjali, da se ga ne sme uporabljati za nazaj. Toda bilo je, kot v primeru direktorja NLB, ki je dobil milijonsko odškodnino, kot bob ob steno.
Kričači kot običajno navajajo, da je sodišče znova delovalo v korist Janše in njegovih. Med njih so tokrat vtaknili še pravoslavnega župnika Boškovića. Kaj se jim je zameril mož ni jasno. Verjetno za to, ker ni navdušen nad njihovim zanikanjem in poniževanjem krščanskih vrednot in vsiljevanjem večvrednosti islama.
Njihova lažniva narava je jasna kot beli dan. Če bi bila tožilstva in sodišča taka, kot mislijo, da so oziroma bi morala biti, bi tudi preje lahko preganjali krajo in ropanje. Zakona, ki bi to dovoljeval, nikoli ni bilo. Svoje nedelo in politično delovanje znova skrivajo za ustavnim sodiščem: »Ne mi, ustavno sodišče je krivo, da živimo v nepravni državi!«
Razumemo, da vas pekli razgaljanje vaše nepravnosti. Ne morete prenesti vrste stvari, nazadnje tudi nedovoljene Titove ceste. Jan Zobec plačuje to na specifičen način, iz nas pa brijejo norce. Nepravnost slovenske države je hujši problem kot razmere v zdravstvu. Pravna država bi tudi to v veliki meri uredila. Mogoče je celo temeljni predpogoj za to.
Za zelo neumne nas imate!
