Kdor je prejšnji teden spremljal resne slovenske medije, mu je od veselja igralo srce. Pošten državljan je dobil jasno sporočilo, da je vlada končno našla čudežno zdravilo za ozdravitev Slovenije.
Imenuje se boj proti sivi ekonomiji. Denar v Sloveniji leži na cesti, v nogavici ali piceriji, samo pobrati ga je treba.
Ob podobah zaprtih lokalov pa sta se mi porodili dve nesramni državljansko nepokorni vprašanji:
1. Je prekršek lastnika, ki mu je razsvetljeni davčni organ za nekaj dni zaprl lokal, to, da je posloval tudi brez plačevanja davkov, ali to, da ima v zasebni lasti lokal?
2. Je lastnik lokala kršil predpise zato, da je nesramno bogatel, ali zato, ker je bil ob izjemni davčni obremenitvi v to preprosto prisiljen, če je hotel preživeti in zagotoviti plače zaposlenim?
Brezsramni obrtniki
Seveda vsi poznamo obrtnika, ki nam je za pol ure dela, ki ga vendar zna vsak pošten in delaven Slovenec opraviti bolje od tega obrtnika, zaračunal več kot pošten Slovenec zasluži v svojem osemurnem delovniku. Seveda nam ta obrtnik ni izdal računa, zahteval je denar “na roko”. In seveda vsi pošteni in delavni Slovenci poznamo pohlepne in grabežljive obrtnike in podjetnike, ki se vozijo z boljšimi avti kot Slovenci, ki osem ur dnevno garajo v državnih ustanovah.
Imeti v Sloveniji premoženje je sumljivo. V Slovencih še vedno prevladuje sumničavost, kako je nekdo prišel do premoženja. Za to sta kriva pravosodni sistem, ki ni znal ali želel sankcionirati tistih, ki so obogateli na nezakonit način, in nostalgično poveličevanje kvazi enakosti v socializmu.
Sindrom Slovenije brez kompasa
Menim, da s preganjanjem sive ekonomije vlada ne bo rešila države, ki ima občutno preveč proračunskih izdatkov. Učinkovitejše pobiranje davkov bi pred desetletjem imelo opazne učinke, danes bodo zanemarljivi. Problem Slovenije je v produktivnosti. Ker bo zvišanje davkov udarilo po produktivnosti, bodo dacarji tepli mrtve konje.
Poleg tega ima Slovenija zapleten davčni sistem in visoke davke. Ker se neosocialisti ne strinjajo, da so davki previsoki, lahko dam tudi drugačno definicijo: Glede na to, kakšen servis ta država nudi državljanom, so davki občutno previsoki.
Sindrom zbeganega šefa, ki je izgubil kompas
Se morda še spomnite zgodbe o stečaju ameriškega podjetja Enron novembra 2001? Podjetje je propadlo, ker je vodstvo več let s kreativnim računovodstvom ustvarjalo neverjetne dobičke. Po propadu so zaposleni pripovedovali, kako je nekaj mesecev pred uradnim stečajem prvi človek Enrona Kenneth Lay od vseh uslužbencev zahteval, da po odhodu iz pisarne ugasnejo luči, da si sami plačujejo kave, da varčujejo s porabo toaletnega papirja … Na račun te racionalizacije je prihranil nekaj tisočakov, medtem ko je bila Enronova izguba večdesetmilijardna.
Gone with the wind
In če kdo še vedno verjame, da se v Sloveniji denar skriva pri pohlepnih podjetnikih, naj ga razočaram s podatki iz bančnega sistema: Od vključno septembra 2008, ko je gospodarska kriza udarila Slovenijo, do julija letos so banke morale v tujino vrniti 10,53 milijarde evrov posojil, ki so jih nekoč najele pri tujih svetovnih bankah. Ta številka, za dobro petino večja od vseh prihodkov, ki jih država namerava letos zbrati v proračunski blagajni, pove, koliko manj denarja je v Sloveniji.
Kdo vleče koga za nos
Ali zdaj razumete, o čem govorim? Da je Slovenija revna država, da bomo s takšnim trendom kmalu obsojeni na medsebojno plačevanje s krompirjem in korenjem, ker denarnega toka v državi preprosto ne bo več. Mi se pa delamo, da tujcev, ki bi prinesli v državo svež denar, ne potrebujemo, nočemo in ne maramo.
Več: PlanetSiol
