Slovenska logika je nekje odpovedala: čeprav Mića Mrkaića, njegovih idej in kolumn ni več, so težave, na katere je Mrkaić opozarjal, ostale. Še več: dušijo nas.
Pred sedmimi leti sem v tedanji službi postal urednik prispevkov rednega petkovega kolumnista Mića Mrkaića. Ena od prvih kolumn, ki jih je napisal v času najinega sodelovanja, je imela naslov Socialistična Slovenija praznuje. Končal jo je po merilih tistega časa povsem zgrešeno, kot da bi želel ljudi le provocirati. Dovolite mi, da citiram zadnji odstavek te kolumne, objavljene v časniku Finance: “Slovenija za streznitev potrebuje recesijo! … Z nekaj ‘sreče’ bomo recesijo dočakali, kajti brez tovrstnega katalizatorja resnih reform pri nas ne bo. Seveda ni zagotovila, da bo recesija res sprožila reforme, lahko bo še poglobila vero vseh naših politikov v socializem na vasi, ki se ji reče Slovenija. Ampak eno je gotovo – brez recesije resnih reform ne bo, ampak bomo počasi tonili v evropsko ozadje.”
Simbol vsega, kar Slovenca ogroža
Zaradi takšnih napovedi, ki so se pred sedmimi leti zdele znanstvena fantastika, danes pa so naš vsakdan, je Mićo Mrkaić postal simbol Slovencem osovraženega (neo)liberalizma. Premnogo Slovencev in večina uglednih novinarjev, ki ni nikoli niti povohala ekonomskega učbenika, je razlagalo, da hoče Mrkaić iz Slovenije narediti kapitalistično Ameriko, kjer velekapitalisti za zajtrk jedo otroke. Mrkaić si je svojo usodo dokončno zapečatil, ko se je neizprosno spravil na ugledne slovenske ekonomiste in politike ter razkril njihovo intelektualno revščino: cesar je bil gol! H kakovosti njegovega življenja v Sloveniji so vsekakor pripomogli tudi lobiji, zlasti kulturnikov in zdravnikov, katerim Mrkaić, tudi kadar je imel nadpovprečno dober dan, ni prizanašal s kritiko.
Pismo iz Slovaške
Mrkaićev poskus pripomoči k bolj pravični in učinkoviti Sloveniji razumem v luči njegovega obiska Slovaške leta 2005, ko mu je prva Janševa vlada kot predsedniku strateškega sveta obljubila, da bo izpeljala njegove reforme. Mrkaić je ob obisku Bratislave navdušen napisal pismo, kako je tam “skupina mladih intelektualcev pod vodstvom močnega političnega voditelja štiri temeljne reforme (davčno, zdravstveno, pokojninsko in reformo socialnih transferjev) izpeljala v letu dni. Za to so skozi parlament spravili 25 zakonov in napisali se okrog 45 podzakonskih aktov”. Ob bok slovaški realnosti je postavil slovensko “miselnost, da je za kakovostno (vendar ne preveč radikalno) davčno reformo potrebno od štiri do pet let trdega garanja”. Svoje pismo iz Slovaške je sklenil z obljubo: “Če nam bo ambiciozni program dela uspelo uresničiti, potem se bomo morda tudi v Sloveniji uvrstili med progresivne reformne države. Zavedati se namreč moramo, da se ves svet premika naprej in da nas nihče ne bo čakal, če bomo reforme opustili. Žalostno bi bilo, če bi nas nekdaj ‘zaostale’ države vzhodno od nas prehitele po desni.”
Več: Planet Siol
