Medtem ko je politična mašinerija prejšnji teden spravila Slovence v boj za družinski zakonik in proti njemu, so se v ozadju zgodili tektonski premiki v upravljanju slovenskega državnega premoženja.
Se spomnite, kako je konec 90. let prejšnjega stoletja večino Slovencev razganjalo od pravičniškega srda, ko se je na medijski agendi znašla zgodba o partizanih in domobrancih, ali ko je nadškof Franc Rode na Brezjah povedal kakšen politični manifest, ali ko je bila sečnja na Pokljuki tisto leto zavidljivo dobičkonosna? Slovenski plebs se je bil pripravljen stepsti za svoj prav, v ozadju pa so big boysi sklepali kupčije. Kako in kdaj menite, da je eden redkih preživelih vojnih dobičkarjev teh nacionalnointeresnih vojn Bojan Petan zgradil svoj imperij in poceni kupil Dnevnik, Delo Prodajo, Terme Čatež, Marino Portorož? V senci velikih ideoloških dvobojev.
Zamujena priložnost
Tektonski premiki pri upravljanju državnega premoženja so se spet “zgodili” pretekli četrtek, ko so se ministri kar za deset ur zaprli in se prepirali, kdo je “primeren” za nadzornika Slovenskega državnega holdinga (SDH). To je državna ustanova, ki upravlja 14 milijard evrov državnega premoženja. Dobitki so enormni: ne le, da SDH vpliva na imenovanje vodilnih kadrov v državnih podjetjih, odloča tudi o prodaji državnih podjetij.
Toda zdajšnja uprava SDH oz. predsednik Matej Pirc in član Matej Runjak sta že povedala, da ne bosta “državna sovražnika” le zato, ker prodajata državno premoženje, za kar ju je pooblastil državni zbor. Dokončno odločitev o prodaji posameznega podjetja bosta prenesla na skupščino, ki naj se odloči namesto njiju. V primeru SDH velja skupščina = vlada.
Črni četrtek
Vlada je v četrtek predlog strokovne komisije, ki je vladi predlagala pet imen za nadzornike SDH od 47 prijavljenih na javnem razpisu, zavrnila, češ da so v komisiji “spregledali nekaj zadev”.
Kje je prva težava?
Si predstavljate, da bi na neki seji vlade v bližnji prihodnosti morali Miro Cerar, Dejan Židan, Karl Erjavec odločati, ali naj prodajo državno podjetje?
To je oksimoron oziroma bistroumni nesmisel: Miro Cerar se ne more o ničemer odločiti, Erjavec in Židan pa nikoli ne moreta glasovati o prodaji državnega podjetja.
Vpeljati še en organ odločanja o privatizaciji, in ta organ je vlada, pomeni dodatno odlašanje. Privatizacija za vlado Mira Cerarja predstavlja politično tveganje.
Kako se lahko težava reši?
Finančni minister Dušan Mramor vsekakor podpira privatizacijo državnih podjetij, in sicer vsaj iz dveh razlogov: zaradi proračunskih prihodkov ter zavez, ki so jih prejšnje vlade dale Evropski komisiji in tujim posojilodajalcem. Dodatni razlog je še, da je precej drago vsako drugo desetletje reševati državne banke.
Torej je elegantna rešitev, vlada pa je imela možnost, da imenuje nadzornike SDH, ki zmorejo pooblastilo državnega zbora uresničiti. Torej zmorejo sprejeti odločitev, kdo je najboljši lastnik in kupec, ki mu bodo prodali državo podjetje.
Politični odločitvi o privatizaciji bi se Miro Cerar lahko izognil z imenovanjem kompetentnih ljudi za nadzornike SDH, ki bi se zmogli odločiti namesto njega.
Če v tej državi želiš neki postopek pripeljati do konca, potem ga vsekakor ne daš v odločanje vladi. Nikakor pa ga ne daš v odločanje vladi, ki jo vodi Miro Cerar.
Kje je druga težava?
Verjetno je Miro Cerar zasebno res bolj na strani privatizacije državnega premoženja kot proti njej. Toda politično se za take cilje ni zmožen boriti. On se je zmožen boriti zgolj za status quo. Tako imamo zdaj tri stranke v vladi s povsem enako agendo in vse tri želijo ustvarjati politični kapital iz obljub volivcem, da bo vse državno premoženje še naprej naše, domače, na voljo domačim roparjem.
Kaj se bo verjetno zgodilo?
Zdaj bo finančni minister spet objavil razpis in prijavili se bodo “pravi” fantje. Ker ta postopek traja, bo zdajšnja ekipa v SDH verjetno kakšno odločitev morala sprejeti in jo, tako so napovedali, dati vladi v odločanje. Tako bo privatizacija, ki že zdaj ni ravno pri življenju, v vladnih sobah na Gregorčičevi formalno umrla. Privatizacija verjetno sicer ne bo ustavljena, samo ponudba za nakup ne bo “finančno ustrezna” in zato bo kakšen minister predlagal, da postopek čez nekaj let raje ponovijo …
Več lahko preberete na Planet Siol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
