Pred leti se je reklo bratstvo, pa smo vedeli, da gre za partijski kastni sistem. Reklo se je enotnost, pa smo vedeli, da gre za sistematično diferenciacijo na vseh možnih poljih. Reklo se je pravica do samoodločbe narodov, pa smo vedeli, da je smrtno nevarno ta izraz na glas prevajati v vsakdanjo govorico in ga aplicirati na Slovenijo. Reklo se je družbena lastnina, pa smo vedeli, da to za nas pomeni biti brez lastnine. Reklo se je delavsko samoupravljanje, pa smo vedeli, da gre izključno za vodstvena mesta partijskih nastavljencev. Reklo se je svoboda, pa je bila najhujša tiranija. Reklo se je NOB, pa je šlo izključno za revolucijo oziroma za prevzem oblasti in uničenje svobodno mislečih.
Ko stopiš na stopnico, ki je ni
Z devetdesetimi leti je prišlo olajšanje in utvara, da bo z novimi državnimi in demokratičnimi okviri življenje samo od sebe steklo po novih tirnicah. Nekaj časa se je na demokratični strani govorilo o tranziciji, za kak hip tuintam celo o lustraciji. Ti glasovi so z leti utihnili, zdelo se je, da je čas za bilanco in refleksijo ter iz njunih spoznanj izhajajoče naloge minil. V primerjavi s socialističnim nazadnjaškim mezenjem smo tako rekoč bliskovito dohitevali Zahod, dokler ni, kaj se v resnici dogaja, začela odkrivati svetovna gospodarska recesija.
Iz tega obdobja je mogoče izluščiti nekaj temeljnih elementov. Na enega je v Zavezi opozoril urednik Justin Stanovnik, ki je dosegljivi slovenski javnosti prvi predočil prevaro slovenskih komunistov, ki se imenuje partijski sestop z oblasti: njegovo načrtovanost in njegovo kontrolirano izvedbo na način, da so mirno vladali naprej. Druga značilnost je bila v tem, da je beseda tranzicija znova dobila domovinsko pravico. Žal še kako upravičeno s pridevnikom neuspela. Tretji element je mogoče videti v tem, da so si nekatera vidnejša peresa pod težo nekoliko temeljitejšega razmisleka občasno drznila iskati vzroke za trenutno stanje tudi v totalitarnem času in celo v medvojnem boljševiškem angažmaju. Odveč je pripominjati, da govorimo o redkih piscih, seveda na demokratični strani, in še to gre za imena, ki bi jim morale biti te stvari jasne kot beli dan že vsaj dvajset let. Zadoščalo bi, če bi prebrali dve ali tri številke Zaveze. Pa vendar, napredek je.
1 + 1 = sovraštvo
Posttotalitarna stran ta čas seveda ni ždela križem rok. Tukaj puščamo ob strani njihovo okupacijo države od vseh treh vej oblasti do gospodarstva. Zanima nas tisti segment, ki ga vzdržujejo zato, da neposredno ideološko zastruplja javni prostor. Gre za medije, sindikate in tako imenovano civilno družbo, bogato nagrajevano z državnim denarjem. Tudi tega ne bomo ponavljali, kako se je kmalu po »prelomu« v devetdesetih začelo z napadanjem cerkve, poprave krivic, pomladnih strank in parlamentarne demokracije. Z omenjeno gospodarsko krizo se je začela nebrzdana fronta proti tržnemu gospodarstvu, demokraciji in sploh proti mladi državi. Vloge so si začeli razdeljevati, tako da je enim dovoljeno pokazati neposredno ekstremistično vlogo, vključno s parolami, od katerih Slovenija še po 70 letih krvavi. Ti smejo napadati celo svojo vlado, in sicer zaradi tega, ker je vsaj navzven prisiljena igrati po evropskih pravilih. Tako se kurz normalnosti za mnoge ustavlja nekje med skrajno in povampirjeno levico, ves demokratični prostor s cerkvijo vred pa je lahko kadar koli (skoraj) brez ugovora porinjen v desničarski ekstrem.
Za gospodarsko je prišla migrantska kriza, ki s svojo vlogo, če ne bo obvladana, za levičarski angažma spominja na vlogo okupacije sredi prejšnjega stoletja. Tako očitno jim je stiska ljudi zadnja briga in tako očitno jih žene izključno sovraštvo do državljanov, ki cenijo urejenost sveta, da bi se to moralo videti s še neodkritih koščkov vsemirja. Normalnega človeka obide zona. Mrgoli samoumevnega obkladanja s fašizmom in nacizmom vsakogar, ki si drzne stati za čim konstitutivnim – od nerojenega otroka in družine prek gradnikov zahodne civilizacije do skrbi za lasten narod ali za skupno evropsko hišo. Resnica je dejavnik le toliko, da ni totalno onemogočeno kakršno koli sporočanje, sicer pa jo je treba zlorabljati bodisi z zanikanjem, obračanjem na glavo ali kakršnim koli drugim manipuliranjem. Če se torej spomnimo na prvi odstavek, na tistih nekaj začetnih slik sprevrnjenega boljševiškega sveta spred nekaj desetletij: pravi déjà vu.
Arhipelag normalni
Znotraj tega sveta deluje politična skupina, ki bi morala zavzemati celotno demokratično pahljačo – od liberalne, socialne do demokrščanske usmeritve. Od dveh strank se ena stranka odziva kvečjemu na posamezne sprotne pojave, sicer se pa neprestano trudi, da igra po pravilih navidezne normalnosti, kot jo uprizarja tranzicija. Druga stranka se ne izogiba realnosti in poimenovanja stvari s pravimi imeni, a je zato (skoraj) od vseh odrivana v skrajnost.
Znotraj tega sveta kdaj pa kdaj začutimo impulz civilne družbe. Včasih je to Prebudimo Slovenijo, ki s predavanji skuša ljudi vzgojiti v državljane, včasih je to pobuda Za pravično Slovenijo, ki z obiski misijonarja Petra dokazuje, kako daleč je prototip slovenskega človeka od slike, s katero ga riše levičarski fašizem. Včasih je to koalicija Za otroke gre, ki ima za sabo zavidanja vreden uspeh, a vseeno kaže na to, koliko truda in stran poti bi bilo prihranjeno, če bi bile te občasne sile usmerjene v osnovno formacijo državljanov.
Znotraj tega sveta deluje tudi slovenska Cerkev, ki kot celota ne izkazuje velike vneme, da bi raziskala čas, ki je bil daleč najbolj ostro uperjen proti njej oziroma njenim ljudem. Če želi, lahko nase kot na del vesoljne Cerkve gleda nadvse samozavestno. Njena zgodovina je dolga, organizirana je čez celo zemeljsko oblo, z najvišjega mesta ji je obljubljeno (čeprav brez zemljepisnih podrobnosti!), da bo dočakala zadnji dan človeške zgodovine, njen program pa je seveda bogat, širok in globok. Morda zato daje vtis prepričanosti, da lahko iz svojega osrednjega delovanja mirno izpusti segment, ki je v družbi prepoznan kot obroben in moteč. Če je to tako, je škoda tudi zanjo samo, saj izgublja priložnost, da bi kot mogočna zasijala tudi vloga zvestega slovenskega katoličana v času revolucije in totalitarizma.
Svetostni kapital
Naposled je tu še Nova Slovenska zaveza. Če odmislimo časovne ujetosti, spomni na tistega ubogega svetopisemskega Lazarja (prim. Lk 16,19-31). Po svojih zemskih prizadevanjih z gmotnimi drobtinami dela, kolikor more, po svojih mrtvih bratih pa kaže na resnično bogastvo v Abrahamovem naročju. Mrtvi bogatini in krvniki morda moledujejo, naj v opomin stopijo naši mučenci dol na zemljo, a Abraham odgovarja, da so na zemlji še živi pričevalci, njih naj poslušajo, če jim ne pridejo do živega postava, preroki in evangelij. Če vse to ne zadošča, ne bodo poslušali niti, če kdo vstane od mrtvih, Abraham nič kaj optimistično zaključi pregovarjanje.
Nova Slovenska zaveza navzven torej nikoli ni imela mesta in vloge, da bi lahko koreniteje vplivala na dogajanje v tranziciji. Vseeno pa je bila dovolj velika in dovolj glasna, da bi bila oziroma je bila lahko slišana in upoštevana. Predvsem pa je imela dragoceno vsebino, saj je od prvih začetkov kazala na sidrišče, iz katerega bi brez večjih težav zrasla drugače uspešna Slovenija. Izostrena senzitivnost tega ali onega modrega človeka ji ravno zaradi svetostne bližine, ki izhaja iz strašnega križevega pota nepreglednega števila slovenskih mučencev, odmerja čisto posebno, vzvišeno mesto.
Anton in Justin ali blagor obrekovanim
Članstvo v taki ustanovi ne pomeni samodejne kanonizacije niti samoumevnega sprejemanja in razumevanja pri ljudeh oziroma ustanovah, o katerih je bila beseda zgoraj in za katere bi lahko rekli, da so nekakšni naravni zavezniki. Kako se to nerazumevanje stopnjuje do gluhega sovraštva v postboljševiškem delu Slovenije, ki je opisan v prvem delu sestavka, menda ni treba poudarjati. Tako se ne smemo čuditi, če se poskuša s tajno boljševiško policijo zamazati tudi Novo Slovensko zavezo.
Če pogledamo dobri dve desetletji dolgo zgodovino te ustanove z vzvišenim poslanstvom, sta posebej izpostavljena dva človeka, ki jo še danes v dobršnem delu tako rekoč poosebljata. Njune morebitne stranpoti bi zagotovo pomenile tudi usodno stranpot v poslanstvu Nove Slovenske zaveze. Jo je kdo opazil? Ne. Seveda ne. Če bi morali z zavzetim delom posameznikov pokazati, kje so boljševiškemu zlu najbolj diametralne, najbolj nasprotne, vztrajne in premočrtne pozicije, bi zopet našli njiju. Še tisti, ki se imamo čast tuintam z njima srečati, ne vemo prav veliko o njuni zasebnosti, poznamo pa ju po njunem predanem delu, po njunih sadovih. »Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata?« (Mt 7,16). A da ne bomo ostali le pri žrtvah: ali morda veste, na kaj Kristus opozarja le stavek pred temle o sadovih? Tole pravi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi.«
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Zaveza.
