Za tiste, ki ste se naveličali domačijskih marksističnih razlag o islamskem terorizmu ter o bližnjevzhodnem političnem in civilizacijskem vozlu; za tiste, ki ste siti gostilniških namigovanj, da so muslimani pač zahrbtni in nagnjeni k terorizmu, sem prevedel razmišljanje španske akademske avtoritete za ta področja. Julio Trebolle Barrera je upokojeni profesor Oddelka hebrejskih in aramejski študijev Univerze Complutense iz Madrida; bivši direktor Instituta religijskih znanosti na isti univerzi; član mednarodne komisije za izdajo Kumranskih rokopisov; …. Spodaj prevedeno razmišljanje je madridski profesor spisal zaradi zadnjih pariških dogodkov in objavil na portalu Religión Digital; portalu, ki sicer beleži 3.000.000 obiskov mesečno.
Zaradi lažje orientacije sem „po uredniško“ dodal mednaslove.
———————————————–
Izvirnik La Biblia emigra de Europa. El Corán se asienta en ella
———————————————–
Evropa brez biblične in judovske korenine
Sveto pismo je nehalo biti evropsko in več ne predstavlja evropskega Zahoda. Bilo je zelo nemško v Lutrovem prevodu, zelo angleško v prevodu kralja Jakoba, zelo latinsko v katoliški Vulgati, zelo grško preko Bizanca, zelo slovansko v cirilici. Najprej se je selilo v Ameriko, kamor ga je Evropejec ponesel kot veliko knjigo kolonizacije. Ampak afroameriška populacija ga je sprejela kot veliko knjigo osvoboditve, v imenu katere je zahtevala svobodo zase. Podobno se je zgodilo tudi v apartheidski Južni Afriki.
Sveto pismo se je preselilo na južno poloblo; v Južno Ameriko, Afriko in Azijo. Za razliko od sekularizirane Evrope ima tam nesporno veljavo. Proces sekularizacije je po Diltheyu startal z verskimi vojnami v XVI. in XVII. stoletju. Nazadnje se je sekularizacija pretvorila v napredujoče razkristjanjanje, ki pa je – tako zgodovinar religij Guy Stroumsa – bilo pospremljeno oz. je sledilo de-judaizaciji Evrope.
Vzroke /za de-judaizacijo/ gre iskati v rasizmu, četudi ne zgolj v njem. Rasizem je nezakonsko dete modernosti, ki se sicer razglaša za univerzalno, a za zaprtimi vrati hoče reševati svojo identiteto in privilegije pred vdorom neciviliziranega tujca.
Podcenjevani islam
Vrnimo se sto let nazaj in poglejmo, kako smo prispeli do sem. Nastopila je Velika vojna, ki je bila bolj evropska kot svetovna. Prišlo je do sesutja turškega cesarstva in s tem tudi do sesutja arabskega sveta. Sionistično judovstvo je sanjalo o vzpostavitvi „judovskega ognjišča“ v Palestini – zasnova bodoče države Izrael. Mislili so, da bosta edini oviri judovska in muslimanska religija. Judovska, ker so se pravoverni Judje upirali ideji, da bi laiki ustvarili izraelsko državo in bi s tem prevzeli poslanstvo, ki pripada prihodnjemu od Boga poslanemu Mesiji. Muslimanska, ker bo islam nasprotoval judovski državi na islamskem ozemlju.
Zanimivo je, da so ti sionisti, podobno kot mnogi razsvetljenci tiste dobe, mislili, da bosta obe religiji zaradi močnih vetrov neustavljive modernosti kmalu zamrli. Evropski intelektualci, zlasti v protestantskih deželah, so verjeli, da se bo obdržalo in iz Evrope izžarevalo edinole krščanstvo v obliki visoke etike praktičnega uma.
A v brk tem pričakovanjem je že sam obstoj islama trčil ob evolucionistično pojmovanje zgodovine in religije, ki je inherentno historičnemu pozitivizmu. Za enciklopediste in Hegla je bil islam obrobni in zapozneli produkt, ki je nastopil ob nepravem času za krščanstvom; slednje je namreč pomenilo pomemben korak zgodovine na poti k razsvetljeni modernosti.
Kakor koli, dejstvo je, da islam ni nič manj kot krščanstvo zakoreninjen v abrahamski veri, v stari semitski kulturi in v grško-bizantinski kulturi. Je pa islam sledil svojo razvojno linijo, vzporedno Zahodu. Vse to postavlja pod vprašaj ekskluzivnost zahodnega modela, kot edinega dediča klasične pa tudi judovsko-krščanske tradicije.
Abrahamske religije: protagonizem namesto napovedanega izginotja
Zdelo se je, da bo presenetljivo širjenje marksizma iz Evrope na druge celine dalo prav tistim, ki so napovedovali izginotje religij. Zaradi tega prepričanja smo Evropejci doživeli padec berlinskega zidu kot najbolj nepričakovan in najbolj odločilen dogodek naše novejše zgodovine. Ena izmed posledic tega padca je bila, majčkena a pomenljiva, da je UNESCO začel uporabljati izraz „religija“, katerega rabo /v UNESCO-vih dokumentih/ je poprej sovjetska velesila preprečevala z vetom.
Vendar se je v islamskem svetu, pa tudi iz globalne perspektive, najbolj pomenljiva sprememba zgodila z iransko revolucijo. Slednja je pomenila vrnitev religioznega v njegovi najbolj fundamentalistični inačici. Iranska revolucija je pomenila, da je razredni boj zdaj zamenjal spopad religij in kultur na svetovni ravni. Dejstvo in sarkazem zgodovine je, da sta obe religiji, ki bi morali izginiti, danes v glavnih vlogah v bližnjevzhodnem konfliktu. To je najbolj divji in najbolj kronični konflikt, vpričo katerega je Evropa, stara kolonialna sila, potisnjena na rob, ameriška velesila pa v stanju nezaslišane zmedenosti.
Šiitska teologija: od mistike do politične akcije
Mnogi razumejo teologijo kot nekaj, kar razpravlja o spolu angelov. Vendar politična teologija včasih pripravi spremembe politične oblasti. Iranska revolucija iz l. 1979 se je poprej kovala v šiitskem teološkem preporodu, ki se je dogajal v mestu Nadžaf ob grobu Imana Alija, romarskem središču iraških šiitov. L. 1963 je ajatola Teleqani na novo interpretiral enega izmed temeljnih pojmov sufizma – pojem „fana“. „Izničenje jaza v Bogu“ je pretvoril v dejanje mučeništva v boju proti iranskemu šahovemu režimu. Islamska mistika je bila tako postavljena v službo boja za islamski družbeni red.
Na Bližnjem Vzhodu se izvaja čiščenje, ki bi ga lahko imenovali etnično, če ne bi bili kristjani v Iraku in Siriji enako Arabci kot so Arabci tamkajšnji muslimani. V nekaj mesecih bi lahko bila izbrisana dvatisočletna navzočnost milijonov kristjanov, ki so na teh koncih od vedno bogatili družbo. V zadnjih letih je UNESCO sponzoriral katalogizacijo knjižnic krščanskih samostanov in cerkva v Siriji in Iraku z namenom, da bi ohranil rokopise velike zgodovinske vrednosti. Verjetno so od vsega ostali le katalogi, če so jih le kristjani odnesli s seboj v izgnanstvo v bližnje države ali na Zahod.
Sveto pismo je od Galileja naprej doživljalo nenehno hermenevtično reinterpretacijo, preko katere je kljub nekaterim fudamentalističnim izpadom ohranilo živo moralno in versko sporočilo. Ob tem Sveto pismo ni izgubilo sposobnosti, da razlaga družbo, vključno moderno družbo.
Interpretacija Korana in islama bi prav tako morala sprejeti izziv zgodovinske kritike in izziv soočenja z vrednotami modernosti ter splošnih človekovih pravic. Dejstvo je, da so krize, ki jih živimo danes, tako velike in osupljive, da bi morala enotnost, ki jo je priklicala pariška manifestacija, postati enotnost celotne družbe brez izjem. Združiti se morajo neverni in verni, judje, kristjani in muslimani.
Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
