Podnaslov: Cerkev in vernost v tranzicijski Sloveniji.
V Šelestenju, novejšem slovenskem filmu, se pojavi tudi prizor, ko par pride do (idilične) cerkvice na griču. Znajdeta se pred zaprtimi vrati in zato se trudita skozi režo med vrati razbrati, kaj je notri. Znanec je ta prizor označil kot lakanovski, meni pa se zdi precej dobra podoba za tranzicijsko vernost v naši dragi deželi.
….
Osamosvojitev Slovenije je za marsikoga pomenila, da bo lažje zadihal. Od družbenih ustrojev si je verjetno najbolj oddahnila ravno Katoliška cerkev, ki je bila prej pod stalnim pritiskom, sumničenjem in zatiranjem. Mnogi so zato pričakovali prerod Cerkve, izbruh nove evangelizacije; da bo rastlinica, ki je bila v temnici, na luči svobode vzcvetela in se razrasla. A to se ni zgodilo, kvečjemu nasprotno, kot da bi osamosvojitev še okrepila sekularizacijo, ki jo je socializem tako rekoč institucionaliziral. Danes, dvajset let po osamosvojitvi, je javna podoba Cerkve umazana kot še nikoli v naši zgodovini. In v javnem prostoru je zelo redka povezava med odrešenjem in krščanstvom. Temu dejstvu se v Cerkvi marsikdo čudi, se nad njim zgraža in v njem vidi znamenje premoči temnih (rdečih) sil. Zakaj torej tranzicija po osamosvojitvi ni prinesla novega vala vernosti, temveč novo nasprotovanje? Ali je res težava samo v drugih?
…
Potem pa je kmalu v „svobodi“ prišla hladna prha: po eni strani se je začel množičen osip vernikov, ko bi bilo vendar baje logično, da bi sedaj, ko vera ni preganjana, ljudje končno lahko sproščeno verovali. Pa so začeli iz cerkva izginjati še nekateri, ki so bili zvesto tam za časa represije. Po drugi strani se je pričelo širiti nekakšno razočaranje nad Cerkvijo – kot da je lahko stala v ozadju osamosvojitve, v nadaljnjem procesu tranzicije pa ji je zmanjkalo sape. Stanje se je skozi dvajset let čedalje bolj zaostrovalo in končno privedlo do sedanjega položaja, ko je Cerkev v javnem mnenju izredno nizko in jo le redki vidijo kot srednico odrešenja, mnogi pa kot gnezdo pedofilije in pohlepa. ….
….
Če je desna opcija želela polstoletno zev v naši kulturi rešiti s povratkom k tedanjim temeljem, pa je, recimo ji, liberalna opcija sklenila graditi na sodobnem trenutku, na zahodni mentaliteti, a je pri tem (prehitro) zanemarila, da pri nas pač nismo imeli korenin in razvoja klasičnega liberalizma in gospodarstva. Za ideologijo si je postavila Žižkovo misel, ki pa je bila pravzaprav bolj kamuflaža kot resnična ideologija. Ker je bilo središčno vodilo liberalnega tokovja pač to, da ni (ne more biti) neke enotne ideje, resnice, morale, ki bi lahko vodila družbo; da ima vsak svojo. Torej skrajno postmoderno stališče.
…
Šele, ko bodo med nami v skupnosti, sploh pa med klerom, vladali korektni, svobodni in spoštljivi odnosi; šele ko bodo uslužbenci sprejeli, da so sužnji in hlapci, ne pa knezi naše skupnosti; šele ko bomo vodili raje z zgledom kot z avtoriteto, bo naša „sveta oblast“ res to – in bo lahko med nami kraljeval Jezus. In bomo ustrezali kontekstu sodobnikov, ki so na napuh in oblastiželjnost resno alergični.
…
Avtor: p. Jernej Kurinčič OFM
Več: tiskana izdaja revije Tretji dan, št. 5/6, 2011
