Avtor: Miha Glavač. Vir: Slovenski čas. Ustvarjanje vtisa nezaželenosti konservativnih vrednot v javnem diskurzu.
Ko javna debata v Sloveniji nanese na družbena vprašanja, kot so družinski zakonik, istospolna partnerska skupnost, ločitev države od vere, strpnost in sožitje med družbenimi skupinami, ta prostor debate pogosto postane nasršen in pretirano občutljiv. Postane tudi vzvišen, napihnjen, uperjen v »vse-ali-nič« ter se na čase sprevrže v osebne napade. Ob tem je seveda odveč pripomniti, da v tovrstnem prostoru možnosti za širši konsenz (ali pa vsaj medsebojno spoštovanje vrednot in stališč) ni. Morda pa je med socialno liberalnimi in socialno konservativnimi pogledi konsenz o omenjenih vprašanjih težko pričakovati?
Srž problema vidim tudi v tem, da liberalni aktivizem in liberalni mediji (p)ostajajo izjemno togi in nezmožni za kakovostno debato v družbenem prostoru raznolikih idej in pogledov. Nepripravljenost sprejemanja dejstva, da so tudi konservativni pogledi del tega prostora, privede do označevanja tradicionalnih stališč za nazadnjaške ekstremizme (»Na vsakem koraku smo priča vse večji diktaturi v konservativne vrednote zamaskiranih predsodkov« – religiolog dr. Črnič za spletno stran narobe.si, 23. maja 2012), ki nimajo pravice biti v javni debati (»Slovenija v 21. stoletju ne sme stati inu obstati katolibanski otok« – Vito Rožej, DZ, 17. maja 2011).
Kljub temu lahko ugotovim, da se zaenkrat diskusija o pomembnih družbenih vprašanjih med socialno konservativnimi in socialno liberalnimi akterji odvija v duhu ostre, vendar povsem legitimne debate, ki večino časa ne presega kriterijev za (zakonsko) nesprejemljiv govor. Prav tako je potrebno poudariti, da se skupine civilne družbe (aktivisti) z liberalnega pola borijo za pomembne družbene cilje, kot sta zmanjševanje predsodkov in diskriminacije do pripadnikov različnih družbenih skupin.
Problem se pojavi, ker je način delovanja marsikatere organizacije civilne družbe in socialno-liberalnih medijev vezan na diskvalifikacijo, napačno reprezentacijo, smešenje, žaljenje in osoren odnos do konservativnih pogledov in vseh, ki jih zastopajo: katoliške Cerkve v Sloveniji, medijev, političnih strank, organizacij civilne družbe, vernikov in drugih posameznikov. Tovrstno omalovaževanje je sicer njihova legitimna pravica, vseeno pa se je potrebno vprašati: Ali ne gre v tem primeru agresivnega pristopa tudi za »strel v koleno« in odtujitev marsikaterega zmernega in konservativnega predstavnika družbe, ki se želi upreti diskriminaciji in predsodkom? Ravno »svobodomiselno« usmerjeni posamezniki naj bi podpirali idejo pluralistične družbe, ki temelji na različnosti in raznolikosti. Polovično sprejemanje različnosti, do mere, ki ti ustreza, pa seveda sploh ni nikakršno sprejemanje.
Očitanje odgovornosti za kazniva dejanja iz sovraštva
»Vsi, ki premoremo kanček razsodnosti, vemo, da je po hrbtih in glavah nesrečnih Britancev (britanskega homoseksualca, ki so ga pretepli v Ljubljani, op.) tolkel zgolj nevedni primitivizem v svoji razgaljeni, skrajno nasilni obliki, podžgan s predsodki do istospolnih. Ampak ali vedo to poslanci SDS, SLS in SNS? Vedo to Primčevi katolibani?« (predsednica Novinarskega častnega razsodišča Ranka Ivelja na temo družinskega zakonika)
Vsakršno (pa naj bo še tako posredno) povezovanje splošnih svetovnonazorskih prepričanj s specifičnimi kaznivimi dejanji iz sovraštva je seveda neprimerno in »nerazsodno« (na meji otročjega) početje. Ob tem je potrebno omeniti, da nihče v svojem družbenem življenju ne deluje brez vpliva tega ali onega prepričanja, ki mu ga je nekje na poti predlagala družba (tudi Breivik in ljubljanski pretepači niso). Z obstojem skrajnih skupin, ki lahko povzročijo kriminaliteto iz sovraštva, se mora učinkovito in brezkompromisno ukvarjati policija. Mediji imajo o tem seveda dolžnost poročati. Vendar ne na način, ki želi diskreditirati legitimna prepričanja in ob tem vzpostaviti vzdušje, v katerem bi se lahko pričelo omejevati govor o »pomembnih družbenih vprašanjih«. Za definicijo glej tudi Teršek (2006); SVOBODA IZRAŽANJA – NEPREPRIČLJIVO VAROVANA IN ZLORABLJANA?! https://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/clanki/Tersek_Svoboda_izrazanja.pdf
Elitizem liberalnih pogledov
Večina komentarjev, ki v liberalnih medijih obravnavajo konservativna stališča, ni tako obremenilnih in žaljivih kot zgornji, so pa vseeno po svoje vzvišeni. To (z jezikoslovnega stališča) odlično opišeta Gaja Červ in prof. dr. Monika Kalin Golob (2012) s Fakultete za družbene vede na primeru debate o družinskem zakoniku, pri čemer zagovorniki družinskega zakonika (DZ):
»predstavljajo [dejanja nasprotnikov DZ] kot družbeno nezaželena, pri čemer se komentatorji večinoma osredotočajo na njihovo legitimnost in se spuščajo v razprave o njihovi nelegalnosti; izjave in dejanja [nasprotnikov DZ] so tako označeni kot necivilizirani, homofobni, primitivni, stereotipni, fundamentalistični, srednjeveško mračnjaški, poraz svobodmiselnosti, pa tudi neposredno kot moralna panika in sovražni govor« (Červ in Kalin Golob, Teorija in praksa 1/2012, 164).
Avtorici nadaljujeta s tem, da komentatorji (zagovorniki DZ) spretno (vendar nikoli neposredno) povezujejo dejanja in debato nasprotnikov DZ z dejanji nacističnih in fašističnih režimov. Opišeta tudi, da se zagovorniki DZ dojemajo kot »demokratične, odprte, strpne in nediskriminatorne«, medtem ko nasprotnike DZ dojemajo kot »nedemokratične, nestrpne, sovražne in diskriminatorne«; zagovorniki domnevajo, da so »strokovni in znanstveni, argumentirani in posledično racionalni«, medtem ko nasprotnike dojemajo kot »ideološke in fundamentalistične ter iracionalne« (ibid, 166).
Ne bi veliko zgrešili, če bi dejali, da je v tej premočrtni viziji »svobodomiselnega« (liberalnega) družbenega napredka zakoreninjeno veliko izključevanja na osnovi stereotipov in vzvišenosti. Ob tem se je znova potrebno vprašati, ali je v Sloveniji kompromis o občutljivih družbenih vprašanjih, kot je družinski zakonik/ureditev istospolne partnerske zveze, mogoč glede na temeljno nepripravljenost pogovora in obsežno manipulacijo ter politizacijo vprašanj (ter prepletanjem političnega in strokovnega). Tudi slovenska navada, da organizacije civilne družbe in mediji več časa in energije posvečajo boju proti nasprotnikom kot prizadevanju za svoje cilje, ne pomaga. Menim, da se bo tudi v prihodnje debata o tovrstnih vprašanjih odvijala v duhu kulturnega in ideološkega boja z vso spremljajočo napihnjeno retoriko, užaljenostjo in žaljenjem (in bo torej ravno tako nekoristna, kot je bila do sedaj). Za civilnodružbene aktiviste bi bilo dobro, da se zavedajo vsaj tega, da v pluralistično-demokratični družbi »nezaželenih« stališč ni (razen če v določeni točki kršijo zakonodajo).
Odprto pismo pri Mojci Kucler Dolinar
Človekove pravice v Sloveniji so še ena prikladna tematika, s katero se lahko poljubno manipulira za doseganje specifičnih družbenopolitičnih ciljev. Vendar ker se ustanovni dokument, ki je v mednarodnem pravu utemeljil človekove pravice, ne imenuje »Specifična«, temveč Splošna deklaracija o človekovih pravicah, to pove, da so človekove pravice univerzalne in da ene pravice ne moremo žrtvovati za drugo. To je dejstvo, ki ga »politično neodvisni strokovnjaki in strokovnjakinje, raziskovalci in raziskovalke, znanstvenice in znanstveniki civilnodružbene aktivistke in aktivisti ter publicistke in publicisti za vprašanja iz delokroga ECRI« (iz odprtega protestnega pisma Vladi RS in Svetu Evropi ob imenovanju Mojce Kucler Dolinar v Evropsko komisijo proti rasizmu in nestrpnosti – ECRI) pozabljajo, čeprav ga pogosto očitajo drugim. V odprtem pismu, polnem odbijajoče politične korektnosti in prizadevanja predstavitve avtorjev in podpisnikov kot neodvisnih in zaskrbljenih opazovalcev, jim diskreditacija spodleti spektakularno. Pa ne zato, ker na osnovi relativne neizkušenosti z delovnim področjem ECRI kandidatke ne bi mogli (bolj kredibilno) izpodbijati, temveč zato, ker se zapletajo z bredenjem po ideološkem mulju in s subjektivnim dojemanjem ter namigi, kaj v družbi pomeni »toleranca« in kaj natanko bi morali »tolerantni« ljudje zagovarjati, za pravice katerih družbenih skupin bi se morali v prvi vrsti prizadevati in kaj je v družbi zaželeno oziroma kaj ni. Ne nazadnje bi bilo veliko bolje, če bi za mesto v organu Sveta Evrope predlagali kakšnega od »politično neodvisnih« oziroma »strokovnih« podpisnikov pisma in ne okoli tega vprašanja bredli kot zavistna mačka okoli vrele kaše.
Na koncu moram poudariti, da se zavedam, da je moj prispevek za nekatere aktiviste ali organizacije civilne družbe lahko nepravičen. Tu imam predvsem v mislih tiste, ki se svojega poslanstva širjenja človekovih pravic in zmanjševanja diskriminacije lotevajo brez predsodkov in vzvišenosti do tradicionalnih vrednot. Torej tiste, ki se zavedajo, da pluralistična družba pomeni raznolik trg idej, živahno debato in možnost svobodnega izražanja mnenj.
Vir: Slovenski čas
