Tone Mizerit: “Slovenska skupnost ima zavest pričevanja”

mizerit1
Tone Mizerit, foto: Urška Makovec.

Je eden redkih Slovencev v Argentini, za katerega lahko takoj ugotoviš, od kod prihaja. Še vedno namreč prijetno »potegne« po dolenjsko. A Tone Mizerit ni zanimiv sogovornik le zaradi tega. Njegova razgledanost, kot se za časnikarja spodobi, daje mnogo iztočnic za pogovor. Ujela sem ga v Slovenski hiši, ki je osrednje zbirališče Slovencev v Buenos Airesu. Tam imajo svoj sedež organizacije, ki na različne načine povezujejo rojake, a skoraj ne najdemo take, v kateri gospod Mizerit ne bi sodeloval. Je urednik tednika Svobodna Slovenija in kulturne revije Meddobje. Uči na Srednješolskem tečaju ravnatelja Marka Bajuka, je tajnik krovne organizacije Slovencev v Argentini Zedinjena Slovenija in Medorganizacijskega sveta ter član Sveta Vlade RS za Slovence po svetu.

Od kod prihajate in kako vas je pot vodila v Argentino?
Vedno rad povem, da izhajam iz Šentruperta na Dolenjskem, kjer sem se rodil. Tam smo živeli do leta 1954, ko je tedanja jugoslovanska oblast dovolila, da so za begunci odšle družine. Tako je med 1953 in 1955 v Argentino prišlo do 350 oseb – to so bile žene in otroci, ki so prišli za očeti. Moj primer je poseben tudi zato, ker sem takrat, leta 1954, prvič videl očeta. On je bežal iz Šentruperta, preden sem bil rojen.

Kakšni so bili začetki? Brez znanja jezika, poznavanja kulture, …
Ata je bil v Argentini že ustaljen. Živeli smo v Merlu, na zahodu Velikega Buenos Airesa. Kmalu sta začeli delati tudi mama in starejša sestra, ki je že imela 18 let. Hitro smo se vživeli. Ata je prezgodaj umrl, aprila 1967. Zanimivo je to, da smo živeli v okraju, kjer je bilo veliko Poljakov, s katerimi smo se zelo dobro razumeli. Med seboj smo se sicer pogovarjali po argentinsko, ampak oni so, tako kot mi, skrbno ohranjali svojo kulturo.
Šolo sem začel že v Sloveniji in tu nadaljeval v četrtem razredu brez kakršnih koli težav. Ko sem začel, seveda nisem znal špansko, niti osnovnega sporazumevanja nisem bil sposoben. Na koncu leta pa sem že govoril normalno. V šestem razredu sem že bolje pisal špansko kot moji sošolci.

Kako ste se vključili v slovensko skupnost?
Oče je bil v skupnosti zelo dejaven, ker je bil učitelj. Ustanovil je osnovnošolski tečaj v Slovenski vasi v Lanusu, bil je prvi šolski referent in velja za organizatorja slovenskega šolstva v Argentini. Spremljali smo ga na razne prireditve. Že drugo leta življenja v Argentini sem začel obiskovati šolski tečaj na Pristavi, ki nam je bil najbližji slovenski dom. Vključil sem se v tamkajšnjo skupnost, v mladinsko organizacijo, bil sem tudi predsednik pristavske Fantovske zveze. Obiskoval sem srednješolsko organizacijo in potem SKAD, ki je bila organizacija univerzitetnih študentov. Vključitev v skupnost je bila popolnoma naravna. Vse socialno delovanje je bilo, bolj kot v soseščini, v skupnosti. Sem pa, če je bilo treba, včasih s Poljaki iz našega okraja šel igrat odbojko na njihove turnirje. Vse narodne skupnosti so bile namreč takrat podobno organizirane.

Je pa zanimivo, da je slovenska skupnost ena redkih, ki je preživela.
Res je. Hrvati so imeli veliko več domov kot Slovenci, a so skoraj izginili. Kar je še hrvaškega, so predvsem frančiškani in njihovo delo. Slovenska skupnost je edinstvena, ker ima edina zavest pričevanja. To jo dela posebno.

Kako se je naprej razvijala vaša poklicna pot?
Vedno sem sanjal, da bi študiral astronomijo, a ta študij je bil le v La Plati (60 km iz Buenos Airesa, op. a.). Vpisal sem se torej na fiziko, ki se mi je zdela sorodna in je bila v Buenos Airesu. A po treh letih sem ugotovil, da to ni zame, zato sem se vpisal v časnikarsko šolo, ki sem jo razumel kot vmesno postajo, da bi pozneje študiral film. Vendar je bila ideja o filmu precej nerealna in nikoli je nisem udejanjil. Že pred tem sem sodeloval v našem listu Mladinska vez in bil tudi dve leti urednik. Ko sem končal drugi letnik časnikarske šole, sem se že zaposlil v argentinskem katoliškem tedniku in ostal pri njem, dokler ni propadel. Sicer sem sodeloval še pri raznih argentinskih medijih, predvsem katoliških.

Kako pa ste prišli k Svobodni Sloveniji?
Ko je g. Miloš Stare, ki je bil takrat lastnik časopisa, izvedel, da študiram časnikarstvo, me je takoj povabil in me določil za pisanje tedenskega povzetka argentinske politike. To zdaj počnem že skoraj 50 let.

To pa je doba! A še vedno so ti vaši prispevki zelo zanimivi – stvarni, kritični, s kančkom humorja.
Ljudem poskušam dati elemente, da lahko razumejo dnevno dogajanje. Grem malo preko dogodkov, pokažem ozadje, spomnim na zgodovino, povezujem.

Kako ste prišli do uredniškega mesta?
Kmalu potem, ko sem začel sodelovati, sem prišel tudi v uredniški odbor. Ko so nastale težave, sem priskočil na pomoč in ko je bilo treba premostiti kakšno luknjo med menjavami urednikov, sem jo skušal zapolniti. Zdaj pa sem urednik že kakšnih 7 ali 8 let.

Kakšno je bilo poslanstvo Svobodne Slovenije in kakšno je danes?
G. Stare je novembra 1942 začel izdajanje ilegalnega lista. G. Rudolf Smersu pa je organiziral razpečavanje. Tako je ostalo do konca vojne. To je bil časopis, ki je nastopal proti okupatorju ter proti komunizmu in revoluciji. Zato ime Svobodna Slovenija. Bilo je neuradno glasilo tedanje Ljudske stranke, tudi še potem v Argentini.
G. Stare je prišel v Argentino med prvimi, leta 1947. Svobodno Slovenijo je najprej izdajal kot štirinajstdnevnik. Že drugo leto je postala tednik. Vseboval je ogromno politike – slovenske in svetovne, politične analize in idejne članke. V Sloveniji je bilo njeno poslanstvo boriti se za svobodno Slovenijo, v Argentini pa boriti se proti režimu v Sloveniji – razkrinkati komunistični režim v domovini in ohraniti spomin na medvojne dogodke ter pričevati o teh dogodkih.
Danes je Svobodna Slovenija predvsem kronika življenja v skupnosti. Želim si, da bi bila čim bolj popolna. Po drugi strani pa ima še vedno tudi pričevalno vlogo. Izhajamo z domobranske strani, smo potomci domobrancev, zato moramo pričevati o tem, kar se je zgodilo. Odkar se je Slovenija osamosvojila, s tem nadaljujemo, a v manjši meri, ker vidimo, da je pomladna stran v Sloveniji delno prevzela to vlogo, saj so bližje in imajo več možnosti in virov. Naša skupnost je tudi izgubila močan intelektualni temelj, ki ga je imela. Danes med nami skoraj ni nikogar več, ki bi se s temi temami strokovno ukvarjal. Mi pričujemo in ohranjamo spomin.

Kaj pa Meddobje?
Pri kulturni akciji sem začel sodelovati v družbenoslovnem odseku kot novinar. Včasih sem objavil tudi kakšno prozo, zlasti, ko je urednikoval g. Eiletz. Potem sem sodeloval kot tehnični urednik. Trenutno ga urejujeva skupaj z dr. Katico Cukjati.

Kaj pa njegovo poslanstvo?
Meddobje je bilo glasilo intelektualcev, ki so takrat emigrirali. Hoteli so imeti svoje glasilo in svojo ustanovo. Slovenska kulturna akcija je izdajala po pet, šest knjig na leto. Meddobje je kulturna revija svobodne emigracije – iz zamejstva, vsega sveta, včasih je bilo objavljeno tudi, če je prišlo kaj iz Slovenije, ponavadi pod psevdonimom. To revija ostaja še danes. A vedno težje zberemo članke, saj je kulturnikov med nami zelo malo. V naši skupnosti so ljudje študirali predvsem praktične vede – imamo inženirje, zdravnike, arhitekte, … malo pa jih je v humanističnih vedah. Druga in tretja generacija tudi že veliko težje pišeta v slovenščini.

mizerit2
Foto: Urška Makovec.

Ker ste prišli v Argentino pozneje, je bila skupnost takrat verjetno že dobro organizirana.
V bistvu je bila že popolnoma organizirana. Bila je celo bolj aktivna, kot je sedaj, zlasti na področju medijev. V določenem trenutku je arhitekt Jure Vombergar, ki se je ogromno ukvarjal z zgodovino naše skupnosti, zabeležil 30 različnih periodičnih publikacij. Celo vsak slovenski dom je imel svojo. Skupnost je bila izredno aktivna. Slovenska beseda, Družabna pravda, Mladinska vez, Glas skavtov, celo Šahovski bilten je izhajal, … Vse to je počasi popustilo zaradi pomanjkanja ljudi, ki bi pisali in izdajali. Danes je tudi bistveno manj zanimanja za branje.
Bilo je veliko športa, kar se danes ohranja predvsem v okviru mladinskih organizacij. Veliko je bilo gledališkega udejstvovanja, kar se danes tudi še ohranja v okviru domov, prej pa se je v igralskih družinah. Pa pevski zbori in ansambli. Leta 1954 je vse to že delovalo. Kar se je ohranilo, je podobno tistemu, samo da so danes bistveno vlogo prevzeli krajevni domovi Slovencev. Bistvo ohranjanja slovenstva danes sloni na krajevnih skupnostih. Takrat je bila močna predvsem centrala, domovi so bili šele v nastajanju.

Kako se je potem razvijal odnos med osrednjo organizacijo in krajevnimi domovi?
V tistem času je med centralo in domovi nastalo trenje. Domovi naj bi bili podružnice centralne organizacije, a krajevne skupnosti so hotele več avtonomije. Leta 1962 je g. Božidar Fink vestno pripravil dogovor, ki dejansko obstaja še danes: Krovna organizacija skrbi za koordinacijo, zunanje predstavništvo in šolstvo, domovi pa so v svojem delovanju avtonomni. Ustanovil se je tudi Medorganizacijski svet, ki dejansko vodi skupnost. To je neke vrste »izvršilni senat«, ki ima pet rednih sej letno.
Ne glede na organiziranost je bistveno za skupnost, da se je ohranila zaradi potrebe pričevanja. To je teoretično sijajno analiziral in predstavil dr. Zvone Žigon v svoji doktorski tezi (»Iz spomina v prihodnost – Slovenska politična emigracija v Argentini«). Trdi, da se je skupnost obdržala na takem nivoju zaradi te potrebe pričevanja o medvojnih in povojnih dogodkih. Danes se to pri vsakdanjih aktivnostih skupnosti precej pozablja, a temelj je v tem.

Kaj pa odnos med družino in domovi? Zdi se, da zlasti mladi ves svoj prosti čas preživljajo v slovenskih domovih – ali v šoli ali pri različnih dejavnostih.
Družina je še vedno podlaga. Sodelovanje v domovih in znanje jezika sta bistveno odvisna od družine. Noben dom ne more dati tistega, kar lahko da družina. V začetku, ko še ni bilo domov, je bila družina tista, ki je ohranjala slovenstvo, kolikor je mogla. Potem se je del odgovornosti preselil na domove, a družina je še vedno bistvena. Ta položaj je popolnoma enak v zamejstvu ali v izseljenstvu po Evropi, Ameriki, Avstraliji. Bistvena glede jezika in zavesti je vedno družina.
To zelo opazimo v naših šolah. Še vedno predpostavljamo, da otrok, ki pride v šolo, že zna slovensko, vsaj osnove. A v resnici ni več čisto tako. Marsikdo ne zna slovensko, a starši ga kljub temu pošljejo v slovensko šolo. To je eden od izzivov skupnosti, prepad, ki ga bomo morali nekako premostiti. Začeli smo sicer s tečaji ABC, ki so namenjeni tistim otrokom, ki ne znajo niti osnov. Šolski tečaji so bistveni temelj našega obstoja; eden vogelnih kamnov. A če starši ne sodelujejo, ne bo uspeha.

Kako pa deluje srednješolski tečaj? Kdaj ste vi začeli tam poučevati?
Poučevati sem začel leta 1997. Srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka je ustanovil dr. Marko Kremžar na osnovi literarnega krožka, ki ga je organiziral na prošnjo mladih – srednješolcev. To je bilo leta 1960. Opazil je pomanjkanje jezikovnega zaklada, možnosti izražanja. Želel nam je dati jezik kot orodje, a tudi dodatno vsebino – slovnico, slovstvo, verouk, zgodovino. To se je počasi razvijalo. Osebno sem bil član prve skupine krožkarjev in tudi prvih abiturientov. Težišče je še danes na slovenskem jeziku, slovstvu, učijo pa se tudi petje, verouk, slovensko zgodovino, zemljepis in svetovne nazore. V teh letih je tečaj dokončalo nad tisoč dvesto mladih. Lahko si predstavljamo pomembnost te ustanove.

Torej je slovenščina dijakov še vedno na takem nivoju, da lahko vsemu temu sledijo?
Na začetku imamo sprejemni izpit – zato da ugotovimo, ali bodo dijaki vsaj približno lahko sledili profesorjem. A kakovost jezika iz leta v leto upada. Srednješolski tečaj je zelo pomemben, saj dijaki pridobijo veliko znanja.

Kako skupnost vzdržuje stike s Slovenijo?
Stike imamo z veleposlaništvom in torej s slovensko državo. Drug nivo je z organizacijami v Sloveniji, ki se posvečajo delu z izseljenstvom. V stiku smo z Uradom RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Imamo dva člana v Svetu vlade za Slovence po svetu. Urad sofinancira naše delovanje – domov, organizacij, prispeva za naše medije. Stike imamo tudi z Rafaelovo družbo, Slovenijo v svetu, Svetovnim slovenskim kongresom, ki ima tudi svojo argentinsko konferenco. Sodelujemo tudi z Narodno in univerzitetno knjižnico, saj jim dostavljamo vse naše publikacije, s SAZU, s Slovensko Cerkvijo, saj naše dušno pastirstvo spada pod okrilje slovenske hierarhije. Sodelujemo z Radiem Ognjišče, kjer poročamo o delovanju skupnosti.

Kako ocenjujete delovanje Sveta Vlade RS za Slovence po svetu?
Malo sem razočaran nad njegovim delovanjem. Na seji se zberemo enkrat na leto. Vsak predstavi poročilo o življenju skupnosti, iz katere prihaja, ter težave, s katerimi se sooča. A težko je najti tisti skupni imenovalec težav vseh skupnosti, ki bi ga vlada potem lahko reševala. Slovenske skupnosti se med seboj zelo razlikujejo. Omejiti delo Sveta na eno letno sejo je izguba časa in denarja. Zato sem na lanski seji predlagal, da bi poleg redne seje imeli nekakšno zborovanje, kjer bi delegati obravnavali določene probleme, ki jih imajo skupnosti pri notranjem delovanju. Ker težavo, ki jo imajo na primer v Avstraliji, smo mi že rešili. Ali težavo, ki jo imamo mi, so v Kanadi že obvladali. Svet bi moral biti izmenjava mnenj in izkušenj, od katere bi morali imeti koristi vsi. Iskati moramo skupne točke, povezovati se moramo. Moralo bi biti več komuniciranja.
Negativno vpliva tudi zamenjava vodstva na Uradu. Že to, da vsaka štiri leta pride drug minister, otežuje delo. Ravno ko dojame in spozna naše delo, ko je usposobljen za delovanje z nami, odide. Kaj šele zdaj, ko imamo v enem mandatnem obdobju že tretjega ministra. Tako velika odgovornost pade na podsekretarje, ki morda nimajo dovolj časa in pristojnosti, da bi zastavili neko trajnostno politiko. Potrebujemo dolgoročno strategijo do izseljencev, ki se ob menjavi vlad ne bi menjevala.

Se pa zadnje čase zelo poudarja vlogo mladine.
To je zelo pozitivno. A če bodo na Uradu zaradi tega zanemarjali medije, ustanove, starejše, ne bomo imeli mladine. Mladina je namreč sad skupnosti, ki deluje. Če skupnost ne deluje, ne bo mladine. Če ne ohranjaš strukture, ne bo mladine. Ne bodo imeli komu posvečati pozornosti.

Kako gledate na skupnost kot na del slovenskega naroda? Kako lahko del naroda v Argentini pripomore k celoti?
Kar Slovenija bistveno potrebuje, je sprava. K temu naša skupnost lahko prispeva svojo pripravljenost, a tudi pot, kako naj do sprave pride. Argentina ima sloves, ki jo označuje kot nosilko domobranske tradicije. Ko je pred nekaj leti tedanji predsednik vlade Borut Pahor hotel izvesti gesto sprave, je rekel, da bi rad obiskal skupnost, ki je najbolj »na onem bregu« – izbral je Argentino. Razne okoliščine so potem to preprečile. A s tem je priznal, da predstavljamo dejavnik v procesu sprave. In te torej ne bo, če je ne bomo sprejeli tudi mi tukaj.
Sicer pa lahko skupnost prispeva s svojim pričevanjem o narodni zavesti, o spoštovanju simbolov, z zavzetostjo za slovenstvo; z vsem tem, kar obiskovalci iz Slovenije tukaj občudujejo: ljubezen do jezika, »fanatičnost« do prave slovenščine – nepomešane s tujkami, delo naših medijev, umetnikov, arhivsko gradivo, …
Velika težava seveda je, da se Slovenci v Sloveniji ne zavedajo, da obstaja del naroda na drugi strani meja in da tudi ti Slovenci zunaj Slovenije lahko nekaj prispevajo. Ne le kapital za njihova podjetja, ampak predvsem duhovni kapital. Tega bi Slovenci v svetu gotovo lahko prispevali. Vprašanje seveda je, ali Slovenci v Sloveniji sploh vedo, da potrebujejo duhovni kapital, a to je druga tema.

Kaj bi zaželeli slovenski skupnosti v Argentini, če bi danes praznovala svoj rojstni dan?
Navada v Argentini je, da si slavljenec, preden ugasne svečke na torti, zamisli tri želje. Moje tri želje skupnosti bi bile: medsebojno razumevanje, jasnost pogleda in iznajdljivost pri reševanju problemov.

Pogovarjala se je Urška Makovec. Pogovor je bil najprej objavljen v reviji Naša luč, mesečnika za Slovence po svetu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.