Ko sem se lotil tega prispevka, se mi je najprej zastavilo vprašanje, kakšen naslov naj mu dam. Med več možnimi variantami sem izbral gornjega, ker imam vtis, da še najbolje ponazarja stanje Slovenije, kakršno se nam odstira iz podatkov, ki jih je v intervjuju na prvem programu TV SLO navajal g. Rado Pezdir, saj je precej govoril o sodelovanju UDBE z italijansko mafijo.
»Zapovedani molk«
Slovenija se je po letu 1945 pogreznila v molk, žrtve so bile pokrite z industrijskimi odpadki, o njih se ni govorilo, zanje se ni smelo vedeti. Starši doma svojim otrokom o tem niso govorili, niso si upali, da ne bi otrok v svoji nevednosti kdaj kje povedal kako neprevidno besedo. Sam sem otrok svobode, rojen nekaj mesecev po »osvoboditvi«, v Ljubljani, doma o medvojnih in povojnih dogodkih nikoli ni bilo nobene besede. Še o nesojenem možu tete, ki nam je gospodinjila in je »umrl« med vojno se ni govorilo. Pred nekaj leti mi je starejša sestra povedala, da ni padel kot partizan ampak od partizanske roke. O povojnih pobojih sem prvič slišal pri svojih dvaindvajsetih letih od prijateljice, ki mi je dejala, da so naši »prodali« Koroško, da so jim Angleži »vrnili« domobrance, ki so jih nato pobili v Kočevskih breznih. Zgrozil sem se nad tem in nad svojo zapovedano nevednostjo. In to, ta naša zapovedana nevednost, je trajala, s kako redko izjemo, vse tja do prvih svobodnih volitev leta 1990. Izjeme so bile res izjemno redke. Ena od njih je bil naš pesnik in kulturnik, med vojno član najožjega vodstva OF, g. Edvard Kocbek. V knjigi, ki je izšla v Trstu (v Sloveniji seveda ne bi zagledala belega dne), je spregovoril o povojnih pobojih domobrancev. Njegova izpoved je dvignila precej burje, a še naprej je trajal zapovedan molk o povojnih pomorih. A resnica o teh dogodkih je le počasi prihajala na svetlo in to šele proti koncu osemdesetih let, ko je Jugoslavija počasi in nato vse hitreje pričela propadati in končno tudi razpadati. Dogodkov s konca osemdesetih in začetka devetdesetih se še živo spominjamo, s ponosom pomislimo na plebiscit, osamosvojitev in navdušenje, ki nas je tedaj prevevalo.
Vračanje na stare tirnice
Žal pa se nismo zavedali, da v ozadju že stojijo stare sile, prebarvane in preoblečene v socialdemokratske barve in počasi, a vztrajno, prevzemajo vedno več odločujočih položajev v družbi. Kaki dve ali tri leta po “slovenski pomladi” smo se pričeli vračati na stare tirnice in situacija se je naslednjih dvajset ali malo več let samo slabšala, prosto po Murphy-ju, iz slabega v še slabše. Preprosto ni področja, kjer ne bi ugotavljali slabšanja. Od sodstva, preko zdravstva in šolstva, do razkritja dogajanja v NLB pred leti. Ob tem pa na “proslavah” vidimo manifestiranje s “titovkami”, na katerih se šopirijo potvorjene značke, poleg zvezde še slovenska trobojnica, katere med drugo vojno ni smelo biti nikjer v vrstah rdečih tovarišev.
V zadnjih letih smo na različnih ravneh nemalokrat slišali besede, da slovenske osamosvojitve pred četrt stoletja ne bi bilo brez partizanščine in brez OF, pozabili pa so reči, brez Čebin in brez moskovskih “akademij”.
Oficirje JLA, ki so sejali strah po Sloveniji leta 1991 so slovenska sodišča spoznala za nedolžne. Menda naj bi se le branili pred napadi policistov, vojakov (TO?) in civilistov, civilni in verski objekti pa naj bi bili uporabljeni za namene vojskovanja. Pripominjam, da se ne spominjam, da bi tedaj kaj slišal ali pa bral o kakem mitraljezcu, ki bi s cerkvenega zvonika v Radgoni ogrožal vojake JLA ali tovariša Popova osebno! Pogum osamosvojiteljev in njihove zasluge za svobodno Slovenijo pa se potiska v ozadje in se jih celo kriminalizira (Bavčar, Janša, Krkovič). Če se bodo dogodki še najprej razvijali v tej smeri se sprašujem, če se ne bomo morali kdaj naše osamosvojitve celo sramovati??
Izrazito razvojno zaostajanje Slovenije
Ko smo Slovenci maja 2004 vstopili v EU smo veljali za najbolje razvito med desetimi državami, ki so bile tedaj sprejete v Unijo. 13 let kasneje smo med temi desetimi državami po večini pokazateljev žal na zadnjem mestu. Kako to, da se nam ni posrečilo svojega razvoja peljati v enakem tempu naprej, kot smo to sicer počeli prejšnjih trinajst let, od osamosvojitve dalje.?
Ko spremljamo dogajanje v Sloveniji v zadnjih desetih letih, dobimo vtis, da se vedno bolj pogrezamo v nekdanjo jugoslovansko močvirje, ki pa so ga ostali jugoslovanski narodi vmes že zapustili in se bomo nazadnje v njega pogreznili sami. Na naših glavah bodo sicer sedeli (in na koncu stali) vsi ti gospodje rdeče provenience, ki nas sedaj vlečejo navzdol (in nazaj) a bodo na koncu potonili tudi oni. Pardon, ne bodo potonili, saj podgane ladjo zapustijo preden potone. Izselili se bodo, skupaj s svojimi potomci in najožjimi sodelavci in somišljeniki v davčne oaze, kamor so v teh dvajsetih letih odnesli milijarde pokradenih dolarjev.
Kaj pa mi, pridni, delavni, skromni in zadovoljni, zaenkrat še siti Slovenceljni? Bomo mi kar tiho, mirno in skromno živeli naprej, ne da bi povzdignili glas in se uprli? Se nas, ki smo prestrašeni, zadovoljni z drobtinami z bogataševe mize, vse to nič ne tiče? Se bo zopet slišal tisti lakonični refren: »Tresla se gora, rodila pa se (ni niti mala) miš(ka)«. Psi lajajo, ampak karavana gre mirno svojo pot naprej! Slovenci pa bomo na volitvah mirno še naprej obkrožali “nova imena, nove obraze” s starimi pedigreji, ki bodo še naprej le kimali in upogibali hrbte pred “strici iz ozadja«.
Če smo bili, oziroma smo morali biti po drugi vojni tiho, nekateri tudi z mislijo, da so bili »ta beli kaznovani za medvojno izdajstvo, kolaboracijo« in kar je še podobnih priučenih floskul, bi nam sedaj že morali biti jasno, da se je ta molk izrodil v tiho kimanje, pritrjevanje in to ne razvoju, ampak čedalje hujšemu zamočvirjenju naše ljube domovine.
Tovariši, ki se skrivajo v ozadju vseh teh zgodb, pa se le tiho, mirno in zadovoljno hahljajo, požvižgajo se oni na redka opozorila o nezakonitosti njihovega početja, češ, kaj nam pa morejo.. Seveda, ne morejo nič, ko pa je bilo vse “pokrito” s strani merodajnih oseb v Sloveniji. Morda bo na koncu te zgodbe, če se bo sploh kdaj kaj zgodilo, šel sedet na Dob kak petorazredni referent iz NLB, ki je le pridno izpolnjeval naloge za nakazila na tistih 10.000 računov po vsem svetu, kamor je romal Iranski denar. Tistim na vrhu se tako ali tako ne more in ne sme zgoditi prav nič.
Mar res ni več upanja?
Pisanje sem začel s predvojnimi dogodki, saj ima današnje stanje Sloveniji svoje korenine v dogajanjih pred in med drugo vojno. Prestrašeni, zastrašeni in utišani smo bili tiho vsa povojna in poosamosvojitvena leta. Ker vsa odločujoča mesta v medijih, v policiji, v sodstvu in politiki zasedajo »tovariši«, njihovi potomci, ne sinovi ampak že vnuki, nam, vsaj tako se zdi, preprosto ni rešitve; iz močvirja se je tako rekoč nemogoče izkopati, lahko le opazujemo kako vedno bolj tonemo, rdeča voda nam že sili v grlo. Bo kdo zakričal? Je še kje kaka lučka na koncu tega sedemdesetletnega tunela?
