Verjetno ni nikogar med nami, ki se ne bi zavedal finančne, gospodarske, politične, moralne in še kakšne krize, ki pesti Slovenijo. Dodal bi vsaj še krizo človeške empatije, politične verodostojnosti in medijske oziroma novinarske resnicoljubnosti.
A ker so pred nami volitve predsednika države, naj se osredotočim na politično krizo, v kolikor je povezana s funkcijo predsednika države v zadnjem mandatu. Za uvod pa najprej osvetlitev sporne podelitve državnega odlikovanja nekdanjemu šefu slovenske UDBE. Dr. Danilo Türk je namreč pred tremi leti (24.11.2009) Tomažu Ertlu podelil »srebrni red za zasluge«.
Kdo je pravzaprav ta častitljivi mož in katere so njegove tako velike zasluge, da mu je sam predsednik države po tehtnem premisleku podelil tako prestižno državno odlikovanje?
Tomaž Ertl je bil pred osamosvojitvijo zelo učinkovit, inovativen in borben sekretar za notranje zadeve. Junija 1984 je predpisal tajni Priročnik za delo tako imenovane tajne politične policije. Po mnenju Pavleta Čelika, znanega ljubljanskega policista, ki je Ertla tudi po službeni plati zelo dobro poznal, je bil ta Ertlov priročnik »ideološko bolj nabit kot prejšnji podobni priročnik iz leta 1970«. V tem priročniku Ertl nalaga milici zbiranje podatkov in obvestil o nasprotovanju socialističnemu samoupravnemu sistemu, omalovaževanju NOB, zanikanju pridobitev socialistične graditve, ip. Največ pozornosti pa priročnik namenja odkrivanju in pregonu »notranjega sovražnika« (to je buržoazije z meščansko desničarskimi strankami in klerikalci).
Pet let kasneje na znanem sestanku v Tacnu (15.4.1989), kjer se je zbral vrh slovenskih represivnih organov, je – kot navaja zapisnik tega sestanka– Ertl govoril (citiram) »o negativnih tendencah, ki ogrožajo ustavno ureditev v Jugoslaviji in pridobitve revolucije, zaradi česar bi bilo potrebno iti v energično akcijo, da se ta negativni trend prepreči ne glede na posledice, ki takim ukrepom sledijo. /…/ Postopoma bomo morali tudi z več represije, kot smo jo doslej imeli, čeprav trdim, da jo je bilo v Sloveniji v zadnjem času več kot kjerkoli v Jugoslaviji.« Ertl se je torej celo hvalil, da je bilo po njegovi zaslugi v Sloveniji več represije kot »kjerkoli v Jugoslaviji«.
Na seji Komisije DZ za peticije pred tremi leti (1.3.2010), smo slišali pretresljive izpovedi prič, kakšna preganjanja so trpeli v času Ertlovega vodenja slovenske Udbe oziroma SDV. Krvave, stalinistične represalije, vse do slovenske osamosvojitve!
Tomaž Ertl je odgovoren tudi za veleizdajo, ker pristojnim organom ni posredoval informacij, da JLA načrtuje razorožitev slovenske teritorialne obrambe. Takratna slovenska oblast je namreč za to vedela, pa ni ničesar storila, da bi to razorožitev preprečila.
O Ertlovem odnosu do JLA je Raif Dizdarević, ki je bil v letih 1988 in 1989 predsednik predsedstva SFRJ, v svoji knjigi »Od smrti Tita do smrti Jugoslavije« (Sarajevo 1999) zapisal naslednje:
»Kadijević mi je dejal, da je sodelovanje med poveljstvom JLA v Ljubljani in Slovensko državno varnostjo odlično. Posebej je pohvalil angažiranje ministra Tomaža Ertla«.
Vse pa ni ostalo le pri pohvalah. Ertl je od Predsedstva SRS za svojo vlogo pri zatiranju demokratičnih osamosvojitvenih teženj v Sloveniji leta 1989 (10.5.1989) prejel iz rok dr. Janeza Stanovnika visoko republiško odlikovanje, red republike s srebrnim vencem. Dvajset let kasneje pa je torej v novi demokratični državi zopet prejel prav tako prestižno državno odlikovanje, tokrat iz rok dr Danila Türka, ki pravi, da mu je odlikovanje podelil za enkratno dejanje in sicer za preprečitev Miloševičevega mitinga resnice v Ljubljani.
In kaj je bil pravzaprav razlog, da takratna slovenska oblast ni bila pripravljena Miloševičevih Srbov sprejeti s kruhom in soljo? Je bila to skrb za»slovensko pomlad«? Domoljubna želja zaščititi demokratizacijo Slovenije in rojevanje samostojne države?
Miran Potrč, takratni predsednik skupščine SRS, je v posebnem pismu Kučanu, Stanovniku in Marincu 12.6.1989 razkril bistvo strategije slovenskega partijskega vodstva v letu 1989. Takole pravi: »Edina trdna podlaga mora biti tudi opredelitev, da se hkrati enako odločno borimo na dveh frontah (Milošević in njegova koncepcija Jugoslavije ter opozicija v Sloveniji)«.
Miloševič bi zagotovo počistil s slovensko pomladno opozicijo, kar bi slovenski partijiše kako ustrezalo. A najprej bi počistil s slovenskim centralnim komitejem in tega so se slovenski partijski gospodje še kako zavedali. Reševali so torej svojo kožo in svoje »tekovine revolucije«. Tik pred napovedanim mitingom, ki naj bi bil novembra 1989 (22. 11.1989), je Delo zapisalo: »Pohod na Ljubljano je napad na avnojsko Jugoslavijo kot skupnost enakopravnih narodov«.
To v zvezi z odlikovanjem Ertla sem moral povedati, da razumemo takratni miselni okvir, ki je očitno tudi miselni okvir sedanjega predsednika države. Že pred prvimi predsedniškimi volitvami pred petimi leti se je rad pohvalil, da je v mladih letih sodeloval z Vido Tomšič, znano komunistično funkcionarko iz najbolj krvavih revolucionarnih let, in da je od nje – kot pravi – »pridobil določena spoznanja, ki mu koristijo še danes«.
Kar se Janezek nauči, to Janezek zna! In Janezek je hitro pokazal, česa se je naučil:
Po volilni zmagi 2007 se je udeležil sindikalnih demonstracij proti Janševi vladi, čeprav smo takrat imeli zavidljivo gospodarsko rast in rekordno nizko brezposelnost.
Čez nekaj mesecev (4.4.2008) je že pohitel v Venezuelo na prijateljski obisk Huga Chaveza, ki ga Amnesty International uvršča med diktatorje s hudim kršenjem človekovih pravic.
2009 je torej Tomažu Ertlu, zadnjemu šefu slovenske Udbe, podelil odlikovanje RS – srebrni red za zasluge.
Lani (11.10.2011) je odhitel v Ukrajino na prijateljski obisk predsednika Janukoviča v trenutku, ko so vodjo ukrajinske opozicije Timošenkovo za 7 let vtaknili v zapor in je vsa Evropa obsodila Janukovičevo diktatorsko politiko, kršenje človekovih pravic in surovo preganjanje opozicije. Tudi letošnje nedavne volitve v Ukrajini je Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi ocenila za prirejene v korist diktatorja Janukoviča.
Prejšnji mesec pa je dr. Türk odlikoval Jurija Gustinčiča, ki je bil, kot kaže, v mladih letih agent Stalina ter jugoslovanske Udbe in je v času najtežjih trenutkov slovenske demokratizacije pisal o slovenskem osamosvajanju izrazito ponižujoče, zasmehljivo in odklonilno. Tudi Jurij Gustinčič je bil že v komunistični Jugoslaviji prejemnik partijskega odlikovanja. Leta 1988 je namreč prejel red časti Moše Pijade.
Sedanji predsednik torej odlikuje iste ljudi, kot jih je odlikoval prejšnji enopartijski režim. Ohranja enake kriterije ter enak vrednostni in miselni sistem, kot je bil zaukazan v času komunizma. Kot predsednik samostojne demokratične Slovenije pa podaja svoje slavnostne govore pod plapolajočo jugoslovansko zastavo in rdečo zvezdo ter obkrožen s privrženci nekdanjega totalitarnega režima.
Če bi vse to počel nek Danilo, bi se človek nasmehnil in zamahnil z roko: kaj hočemo, tudi taki ljudje so na svetu! Če pa to počne predsednik samostojne demokratične države, članice Evropske Unije, ki je sprejela že vrsto resolucij o brezkompromisni obsodbi vseh totalitarnih režimov in vseh političnih sistemov, ki so z ovajanjem, preganjanjem, diskriminiranjem, mučenjem in tudi ubijanjem sistematično kršili človekove pravice, pa postane stvar zelo resna.
Če namreč predsednik države kot najvišja politična avtoriteta izkazuje čast simbolom komunistične revolucije, potem pred javnostjo s tem simbolno rehabilitira, legalizira, restavrira tudi vse nečloveške metode tega sistema. Če prijateljuje s tujimi totalitarnimi režimi in podeljuje priznanja nekdanjim domačim udbovskim agentom in celo njihovemu šefu, potem se s tem dobesedno norčuje iz odločbe Ustavnega Sodišča, ki je Udbo označilo za »zločinsko organizacijo« in iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, ki je pred desetimi leti (23.5.2002) Udbo takole okvalificiralo:
»Danes je znano, da se je ta služba ukvarjala ne le z obveščevalnimi nalogami, ampak je tudi sama organizirala razne kriminalne aktivnosti, jih načrtno izzivala, pa tudi konstruirala obstoj kaznivih dejanj in odgovornost zanje. V ta namen je tudi falsificirala, fabricirala ali podtikala obremenilne dokaze. Žrtve takšne aktivnosti, praviloma politični nasprotniki ali drugače misleči, v obdobju takratnega režima praviloma niso imele možnosti razkritja konstruktov UDBE in rehabilitacije.«
Predsednik države je simbolna politična funkcija. S svojim početjem, s svojimi nastopi in stališči ustvarja določeno politično razpoloženje v državi. Ustvarja okolje pozitivnega ali negativnega odnosa do vladne politike, okolje tolerantnosti ali sovraštva do politične konkurence, okolje spoštovanja prava ali okolje nebrzdane popadljivosti, katere načelo se glasi: »v borbi proti razrednemu sovražniku so dovoljena vsa sredstva«!
Ste se kdaj vprašali, zakaj se je prav v tem predsedniškem mandatu politična kultura v Sloveniji tako zelo razkrojila in je ideološka nestrpnost dobila že histerične poteze? Skonstruirane afere o pripadnikih določene politične opcije se v medijih pojavljajo z vse bolj prostaško drznostjo. Predsednik sam brezsramno poziva celotno Slovenijo: »Politiki Janeza Janše je treba reči ne!« Spoštljivo komemoracijo Bazoviškim žrtvam onečašča histerično kričanje nosilcev rdeče zvezde in jugoslovanske zastave. Ob grafitu, »Zoki, ubi Janšu!«,pa manjka samo še norec, ki bo res pritisnil na petelina. Pa še bati se mu ne bo treba, ker za tiste, ki grozijo vodilnim desnosredinskim politikom, ne velja pravna država. Tisti, ki sanjajo, da bodo spet lahko napolnili kraška brezna in rove Hude Jame, so očitno spet opogumljeni. Kot da hoče nekdo hudiča spustiti z verige!
Pred mnogimi leti sem spoznal nemškega študenta, ki je med drugo svetovno vojno kot dojenček izgubil celotno družino. Končala je v krematorijih nacističnega taborišča. Ko mi je razlagal, kako se je začela Hitlerjeva avantura in kako je Göbelsova medijska propaganda Jude najprej smešila, se iz njih norčevala, nato o njih lagala in jim podtikala kriminalna dejanja, nato pa jih okrivil za vse težave nemške državljane in dobesedno naščuvala ulične pretepače, da so začeli pisati žaljive grafite, razbijati judovske izložbe, pretepati njihove otroke, itd., sem ga vprašal, zakaj se niso uprli z javnimi nastopi, pisanjem protestov, izvolitvijo drugačnih politikov, itd.?!, pa mi je odgovoril: »Saj smo se, a bili smo prepozni!« Bili smo prepozni!
Zgodovina je učiteljica življenja in slabo se piše narodu, ki ji ne prisluhne. Slabo, če smo nezainteresirani za družbeno okolje in politično higieno v državi ter ne protestiramo in ne uporabimo priložnosti, ki nam jo za izvolitev boljših politikov ponuja demokratični volilni sistem.
Na tokratnih predsedniških volitvah imamo tri kandidate in vsi trije so na srečo slovenski javnosti dobro znani. Treba je le malo kritično pogledati njihovo preteklost in kaj so delali ter govorili. Pa ne sedaj tik pred volitvami, ampak prej, v svoji celotni politični karieri. Nekaj časa namreč človek lahko igra, zavaja in laže, dolgoletno delo in življenje pa neusmiljeno razgalita človekovo bistvo, njegov vrednostni sistem in njegovo srčno kulturo.
Za konec pa še to:
S tem prispevkom ne želim nikogar žaliti. Želim pa biti zvest resnici! Primer sedanjega predsednika sem razgrnil le zato, da sem pokazal, kako pomembna je funkcija predsednika države in kako pomembno je, koga na to funkcijo izvolimo. Če sem vas vsaj malo spomnil na pomembnost volilne udeležbe, sem dosegel svoj namen. Izbira kandidata pa je stvar vaše presoje, ki naj bo res vaša in neodvisna od medijske propagande, sugestivnih javnomnenjskih raziskav in predvolilnega leporečja kandidatov.
Foto: Wikipedia
Pripis: Razmišljanje je bilo predstavljeno na prireditvi Prebudimo Slovenijo v Murski Soboti
