Domišljam si, da nisem tipičen Slovenec. Tipično za Slovence naj bi bilo, da ob nedeljah jejo govejo »župo« in da si želijo, da sosedu crkne krava. Jaz nisem poseben častilec goveje juhe, saj iz dneva v dan srečujem goveda v drugačnih situacijah in na drugačnih položajih in si tako niti pod razno ne želim, da bi me še ob nedeljah iz krožnika gnjavil kak vol. Kar pa se sosedovih krav tiče, pa moram tudi kar odkrito povedati, da sosede sicer imam, a nobeden od njih nima krave, tako da sem že vnaprej obvarovan tipičnih slovenskih želja!
Sem Slovenec. In katolik. Pripadam čudnemu narodu. Zmešanemu narodu
Pripadam narodu, ki je štirideset let trpel pod komunizmom, si izboril demokracijo in si za svojega prvega demokratičnega in demokratično izvoljenega predsednika izbral – komunista.
Pripadam narodu, kjer najbolj brana, priznana in najbolje prodajana otroška pisateljica sovraži otroke. In Cerkev, ki ji pripadam.
Pripadam narodu, kjer vsaj dvakrat na leto pogori kakšen gasilski dom.
Pripadam narodu, kjer so člani strokovne žirije – amaterji.
Pripadam narodu, kjer je dijakinja zamudila na maturo, učitelja pa, ki ji je pogledal skozi prste in jo vseeno spustil k izpitu, kasneje, ko je ugotovila, da je pogrnila, tožila zaradi »nepravilnosti v postopku«!
Pripadam narodu, kjer sem slišal, upam, da drugo dijakinjo reči: »Jaz bom zdravnica, za ljudi pa me boli organ, za katerega bi kot bodoča zdravnica morala vedeti, da ji ne pripada!«
Pripadam narodu, kjer lahko naletite na plakat, kjer piše: »Prosimo, da torbe, vrečke in nahrbtnike pustite pri vhodu!« In zraven: »Za garderobo ne odgovarjamo!« Ter za poslastico še piše: »Hvala za razumevanje!«
Pripadam narodu, kjer se tako trudimo, da bi bili vsi enaki, da res ni nič čudnega, da nam je vseeno!
Pripadam narodu, ki ne mara svoje države. Kar pravzaprav ni tako čudno in nelogično kot se sprva zdi. Saj ta narod vse do današnjih dni ni imel svoje države: vedno je spadal nekam, pripadal nekomu, služil in hlapčeval. Cinično odklonilen odnos do države je ta narod pil že z materinim mlekom in tisti, ki je državo, njene zakone in uradnike goljufal, je vedno žel odkrite simpatije in odobravanje svojih sodržavljanov. Zato je povest o Martinu Krpanu lahko pridobila status mita.
Pripadam narodu, ki mu ni uspelo poistovetiti države in domovine
Ko pa smo pred leti prišli do svoje države, se je vse to obrnilo na glavo. Kar na lepem smo bili sami svoji, sami smo si pisali zakone, sami odločali, sami delili in sami jemali. Šok, ki ga je takšen preobrat povzročil našemu narodnemu telesu, srcu, duši in psihi, vam zna razložiti in pojasniti vsak povprečen slovenski psiholog. Da o povprečnem slovenskem filozofu, ki je postal najbolj prodajan narodni artikel, sploh ne izgubljam besed.
A ker je stara navada železna srajca, smo še kar naprej pljuvali. Le, da smo zdaj pljuvali v lastno skledo in lasten obraz. Rana na želodcu in uničena samopodoba sta torej logična posledica.
Beseda domovina v svojem korenu vsebuje dom, ki mu pripadam, beseda država pa držo, ki jo ustvarim. Če k temu dodamo še kanček globalizacije, ki jo mnogi zmotno (ali celo načrtno, kdo bi vedel) zamenjujejo z intelektualno širino, smo pač tam, kjer smo.
Pripadam narodu, ki je razdeljen
»Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala«, je zapisal Matej v svojem Evangeliju. Kaj o razdeljenosti meni Sveto pismo torej vemo, a se za to ne zmenimo. Ker smo narod, ki se ne meni za Sveto pismo. A ena prvih knjig v slovenskem jeziku je bila: Ta evangeli svetiga Matevža! In ker pripadam narodu, ki zase trdi, da je »narod knjige«, da ga je šele pisana (in tiskana) beseda postavila na zemljevid narodov, je treba vedeti, da se je prav tam, s knjigami, začela ta usodna delitev: na reformatorje in protireformatorje, kozle in ovce …
In od tistih zgodovinskih časov naprej se vlečejo tudi: levi in desni, naši in vaši!
Nekatere delitve so nujne, druge spet ne, nekatere so smešne, druge krvave, delitve so resne in hkrati neresne … A dejstvo je, da pripadam narodu, ki si zna prav po kanibalsko razkosati tudi svoje največje sinove. Med tem, ko je za nekatere Prešeren nabožni poet, je za druge freigeistovski liberalec. Med tem, ko Cankar na proslavah vihti bič in nas zmerja s hlapci, bo s prižnic nosil križ od Velikega petka do Velike nedelje … In tako neizogibno sledi trditev, da pripadam narodu, ki se ne zna odločiti. Oziroma se nikoli ne odloči prav.
In pripadam Cerkvi. Čudni Cerkvi. Zmešani Cerkvi
Pripadam Cerkvi, h kateri se po nekaterih statistikah prišteva dve tretjini naroda – a tega ni nikjer videti, še manj čutiti.
Pripadam Cerkvi, kjer tretjina tistih, ki ob nedeljah greje cerkvene klopi, pravi, da ne verjame v posmrtno življenje – kar se še kako vidi, še bolj občuti.
Pripadam Cerkvi, ki ji zmanjkuje duhovnikov – a jih je še vedno dovolj, da se lahko igrajo tajnike, direktorje, urednike, ekonome …
Pripadam Cerkvi, kjer so nove maše redke, a še vedno redno vsako leto kakšna preveč, če me razumete. In žal, verjetno me! Evangelist Luka je zapisal Jezusove besede: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo!« (Lk 9, 62) Težke so te besede. In prav zato marsikateri orač »dlakocepi« in pravi, da Jezus prepoveduje le oziranje nazaj, ne pa tudi naokrog. Vsak, ki je že kdaj oral, ve, da pogled naprej ni najbolj prijeten: Pred sabo vidiš le brazdo in konjsko rit! A pride čas, ko pogled objame preorano njivo, zrelo klasje, polno kaščo…
Pripadam Cerkvi, kjer se je beseda svetek zmeglila v praznik! Torej: to kar danes imenujemo praznično, je bilo svoj čas sveto, in to kar bi nam danes moralo biti sveto je postalo prazno! In ta nadomestek, ta zamenjava, ta premaga, ta megla ni naključna. Zlato tele vzgaja in vodi svoje ljudstvo po drugačnih načelih kot Jahve. S svojimi kopiti pač ne zmore držati palice, zato ponuja le krmo. Namesto, da bi nam sveti dnevi prinesli, česar si v svojih voščilih želimo, torej: miru, sreče in blagoslova, nam praznični dnevi to povečini odnesejo in ostane: praznina. In to praznino je treba z nečim zapolniti.
Zato zlati teliček kapitalizma zapove: Razprodaje! Vse je ceneje! Čevlji za pet odstotkov, hlače za deset, srajca za dvajset … Duše po polovični ceni, telo pa pod ceno ali pa celo zastonj! Dobiti, imeti, posedovati … so glagoli, ki so zamenjali: želeti, hrepeneti, prositi…Lonci mesa so stvarni, otipljivi, postavljeni na mizo, obljubljena dežela pa je daleč, onkraj …
Imeti, imeti, imeti, namesto: biti, biti, biti.
In ker tu ne šteje zgolj načelna odločitev, ampak je treba biti zvest v dejanju, se pač moram, vprašati: Kako preživljam »Gospodove dneve«? Mi je nedelja petek ali svetek? Se mi toži po egiptovskih loncih mesa ali pričakujem mane?
A vera ni tekma. Cerkev ni fitnes klub, čeprav je vzdrževanje kondicije še kako pomembno. Zapovedi niso telovadba, čeprav je neizogibno potrebna odločitev in vztrajnost. Ljubezen do bližnjega ni telovadni element, čeprav je potrebna vaja in: še enkrat, pa še enkrat, pa še in še… Kljub temu, da je dobra oprema potrebna tako v športu kot v veri: »Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega.
Vzemite tudi čelado odrešenja in meč duha, kar je Božja beseda.« (Ef 6, 14 – 17), Bog ni trener s štoparico v roki, čeprav spodbuja, kliče, vabi, obljublja, čaka…
Vera je milost. Dar. Talent.
Takole je duhovno oporoko mojega očeta v pogrebnem govoru ubesedila moja sestra.
Kaj je moj pokojni oče torej zapustil nam, otrokom. Kajti to bi rad zapustil tudi jaz svojim. In vam, pravzaprav.
»Človek mora imeti
močno vero, da Bog je,
oznanjati Njegovo slavo kjer koli in kadar koli in s čimer koli,
nič niso vredni talenti, če ne služijo drugim,
denar je za to, da ga deliš,
nikogar sovražiti,
biti zvest ženi, župniji, domovini,
ljubiti svoj jezik,
imeti rad glasbo in vse, kar je lepega,
za uresničitev ideje iti na konec sveta,
verjeti, da Marija še nikogar ni pustila praznih rok,
v popolnoma brezizhodni situaciji verjeti, da rešitev je – v molitvi,
verjeti in zaupati lastnim otrokom,
biti ponosen na otroke in vnuke,
verjeti in moliti za dobre duhovnike,
imeti čisto vest in zato miren spanec,
umreti spravljen s seboj, svetom in z Bogom.«
Gregor Čušin
kristjan, mož, oče, glumač, oče šestih otrok, mož ene žene, verujoč v enega Boga
Povzeto iz nagovora mladim na prireditvi “Diagnoza: kristjan”, leta 2012
