Kje naj sedaj Slovenci in drugi stalni prebivalci Slovenije uresničujemo svojo morebitno željo po izražanju svoje narodne pripadnosti? Mar nismo bili s tem oropani ustavne pravice?
Biti moramo veseli in hvaležni, da smo to, kar smo, da smo kljub vsemu od Boga hoteni in izvoljeni narod, poslani in narojeni v ta podalpski prostor kot dragocen biser na božanski ogrlici človeških rodov.
Za naše življenje bi bila pravila državne suverenosti kar dobrodošla … Vsi vemo, da so pravična, zato nam ta prispodoba pomaga opaziti in presegati neutemeljene občutke krivde. Poglejmo jih in premislimo, kako bi lahko delovalo zares.
Domišljam si, da nisem tipičen Slovenec. Tipično za Slovence naj bi bilo, da ob nedeljah jejo govejo »župo« in da si želijo, da sosedu crkne krava. Jaz nisem poseben častilec goveje juhe. Kar pa se sosedovih krav tiče, pa moram tudi kar odkrito povedati, da sosede sicer imam, a nobeden od njih nima krave, tako da sem že vnaprej obvarovan tipičnih slovenskih želja!
Poudarjanje nacionalnega, slovenskega, zlasti, kadar se to povezuje z etničnim in samobitnim, je namreč po mnenju nekaterih že spogledovanje s politično nekorektnostjo.
Dokler bodo novinarji in politiki na narodne simbole gledali z ideološkimi očali, bomo preko novic na zavestni in podzavestni ravni še naprej prisiljeni dnevno podoživljati potvorjeno zgodovino. Čeprav je upodobitev, izrisov in druge rabe kranjskega deželnega grba zaradi njegove bogate zgodovine nič koliko, večina naših politikov pozna le njegov domobranski izris.