Kot sem menda večkrat povedal, je zame predvolilno kampanjo kljub obilici zanimivih preobratov zaznamoval predvsem dogodek z njenega začetka. Ker se vse do danes ni zgodilo nič podobno pomenljivega in niti ne pričakujem kakšnega tovrstnega presenečenja v finiša, bo ta prelomnica hkrati odločilna za oddajo mojega glasu.
Plebiscit
Navsezadnje je sedme demokratične volitve v povojni Sloveniji ravno lazenje na magistrat ,vsaj v mojih očeh, spremenilo v plebiscit o procesijski demokraciji take baže, zvezani z vladavino na stolčke aboniranih svetih stark in starcev. Odveč je poudarjati, da si vsiljenega plebiscita nisem želel in sem vanj potegnjen zoper svojo voljo. Sploh si nisem predstavljal, da je leta 2011 še možen. Navsezadnje je mandat Boruta Pahorja na čelu vlade kljub vsem težavam na človeški ravni potekal v znamenju razveseljive normalnosti. Je pa res, da so se sveti starci (očitno) čutili odrinjene.
Zato bo temeljno vprašanje, na katerega si bom poskusil odgovoriti pred oddajo glasu, kaj se da narediti, da plebiscit ne bi uspel. Da od procesijske demokracije ne bi nekega lepega dne ostale samo procesije. Strogo civilne, seveda, brez vsakega znamenja konfesionalne dejavnosti.
Ne preteklosti, a kako?
Glede na nevzdržni vdor preteklosti, kakršnega pomena že sama možnost omenjenega odločanja, bi se bilo vsaj na prvi pogled dobro ozreti k tistim, ki si vnaprej prepovedujejo brskanje po arhivih. Ki obljubljajo preseganje delitev iz preteklosti in ukinitev nezdrave razcepljenosti na leve in desne. Ali niso prav oni najboljši ščit pred atavizmi iz davnine?
Seveda tudi sam od stranke, ki jo bom slednjič volil, pričakujem učinkovito reševanje vsakdanjih težav brez vpletanja preteklih zamer. Ampak po eni strani prej opisani ne preteklosti v slovenskih razmerah, žal ,pomeni, da se bodo eni še naprej sončili v tej preteklosti, katere grozeč odmev je bilo ljubljansko romanje, drugi pa bodo s svojimi zgodbami ostajali obsojeni na skrivanje po kotih. In v tem ne vidim razveseljive prihodnosti, ki naj bi jo odpoved minulim zdraham sicer prinesla.
In še nekaj je. Doslej se je vsaj dvakrat izkazalo za pogubno, če s(m)o preveč na besedo verjeli na hitro opravljeni spovedi teh, ki so se do včeraj oklepali preživetih modelov, v katerih danes prepoznavamo coklo. Torej je lahko popolno neupoštevanje “minulega dela” zelo nevarno celo pri spopadanju z vsakdanjimi težavami. In – kot se mi je nekoč že zapisalo – novo vino ne sodi v stare mehove.
Pretesna hiša
Tudi se na nedeljskem “plebiscitu” ne bom odločil za tisto stranko, ki bi mi morala biti zaradi pomembne, nemara najpomembnejše komponente tega, kar sem, verjetno od vseh najbližja. In sem jo kot tako tudi dojemal. Zato me veseli njeno vstajenje, ki se nakazuje. Razumem, da je morala ponovno prepričati pomembnejše (in številčnejše) volivce od mene, zaradi česar je njena hiša zame pač pretesna. A če je moj glas cena za njeno vrnitev med žive, ji ga z veseljem odrečem.
Ko se bom, kot se je pred nekaj časa sijajno izrazil eden od kolegov s Časnika, sam znašel s kulico v roki, bom torej obkrožil stranko in kandidata, ki jima zaupam, da bosta stopila na prste samopašnosti svetih stark in starcev. Se jima zahvalila za vse, kar so dobrega postorili, in jima odtegnila odločanje o stvareh, ki presegajo njihov čas. Ta ni (in niti ne bi smel biti) več naš čas, ampak je ukraden postanim pripovedkam. Menim pač, da sta se ta stranka in ta kandidat znala v zadostni meri ločiti od njihove dediščine, četudi sta na kakšni točki – kot skoraj vsi – izšla iz nje.
Brez navdušenja
Kljub vsemu bom zanju glasoval brez navdušenja, skoraj s cmokom v grlu. Imela sta namreč že svojo priložnost, ki sta jo izkoristila napol in sta prelahko nalivala novo vino v stare mehove. Ali kdaj tudi obratno. Ne glede na omenjeno sem prepričan, da njune pasivnosti ob obstoječem nezdravem modelu ne kaže enačiti z aktivnim trudom tistih, ki so isti nezdravi model prizadevno gradili dolga desetletja. In mu hočejo celo po njegovem umiranju na obroke z vso silo podaljšati življenje.
Navdušen nisem niti, ker nisem povsem prepričan, da sta moja izbranca čisto imuna na skušnjave procesijske demokracije. Bralce prosim, naj me ob novih volitvah, ko te pač bodo, zaradi moje odločitve za ušesa, če se bo izkazalo, da res nista.
Toda iz čisto običajnih volitev plebiscita o civilnih procesijah nista naredila onadva. In to je tisto, kar dela težko odločitev za otročje lahko.
Foto: Demokracija
