Ker teologija ni ideologija, ampak je študij teologije razmišljanje in pogovor in poslušanje srca, je seznam spodbud, kako kako priti do stika s samim seboj oz. do srca, je miselna pot, ki jo človek prehodi zaradi sebe.
Značilnost današnjega sveta je gotovo lahka dostopnost informacij. Kar je nekoč študent z naporom izbrskal iz redkih knjig v knjižnici ali dobil po pošti po dolgem čakanju iz tujine, danes dobi v nekaj sekundah. Nakopičeno znanje stoletij ali najnovejše znanje ter dognanja – vsakdo lahko prebere in premisli karkoli, o čemer razmišljajo drugi, ter si ogleda in občuduje, kar ustvarjajo milijarde ljudi po vseh koncih sveta.
Človeku ne pomeni varnosti dostopnost informacij, ampak topel odnos s sočlovekom
Težko presodimo, kakšni so učinki te dostopnosti informacij. Nekatere so gotovo odveč in porabljajo našo pozornost za prazno klikanje. Toda druge, ki so bile doslej raztresene, so zdaj zbrane skupaj v prepleteno mrežo vplivanja in sooblikovanja. Ta mreža skrbnih ugotovitev, eksperimentov in številnih izkušenj razkriva neko doslej slabo upoštevano spoznanje o človeku in njegovem svetu. Gre za najpomembnejše spoznanje v zadnjih stoletjih, ki pravi, da človek živi v polnosti samo, če je povezan s soljudmi v mreži iskrenih in toplih odnosov. Varnost, ki mu jo dajejo taki odnosi, je pogoj za njegovo spoznavanje sveta, pogoj za ustvarjalno razmišljanje, pogoj za spoznavanje samega sebe, pogoj za notranji občutek pripadnosti in ljubljenosti, brez katerega mu preostane le boj za preživetje in životarjenje.
Upravičeno nas zanima, kako je lahko to spoznanje ostalo toliko časa neupoštevano. Kadar človek razmišlja v okolju, kjer je misel na preživetje vodilna misel njegovega vsakdana, razmišlja hitro in poenostavljeno. Stvari so zanj takrat lahko le črno-bele, kajti odločati se mora v naglici, ki ne dopušča temeljitega premisleka, pogovora ali preiskovanja. Podobno so tudi soljudje zanj samo naši in njihovi, kajti spet se mora odločati samo o tem, kako se bo pred njimi zaščitil. Tako poenostavljeno mišljenje v preteklih stoletjih nikakor ni moglo roditi velike modrosti, če izvzamemo številne ideologije, ki so več ali manj samo opozarjale, grozile, svarile, se branile in napadale. Rodilo je lahko samo nekakšno hitro, spontano, samoumevno mišljenje brez napora, ker je napor, ki bi ga tako mišljenje vložilo v pogovor ali poslušanje, potrata.
Samoobrambni načini govorjenja in mišljenja zakrivajo resnične razloge za občutja in vodijo v ideologijo
To hitro, urgentno mišljenje, ki je na površini videti kot racionalen sistem razlag in pojasnil, v jedru ni nič drugega kot samoobrambni način govorjenja in mišljenja, kar pomeni, da odvrača krivdo od govorca in jo zvrača na nasprotnika. Glavni del njegove privlačnosti je povezovanje enako mislečih, kar prispeva k zmanjševanju občutka ogroženosti, strahu in izoliranosti ter preusmeritev frustracije in jeze proč od posameznika na zunanje vzroke.
Ker tradicionalne ideologije večinoma delujejo kot napad na drugega, s tem zakrivajo resnične razloge za občutja, ki so v ozadju njihovih obramb. Med temi občutji so najpomembnejša občutja ogroženosti in strahu, negotovosti in socialne izključenosti, občutek frustriranosti in nemoči, občutek manjvrednosti, neljubljenosti ali osramočenosti. Kjer se posameznik čuti šibkega in nemočnega ali kjer se čuti napadenega, prej ali slej odgovori z jezo oz. protinapadom ali pa čaka, da to v njegovo korist stori kdo namesto njega. Kolikor odvrača nevarnost od domačega praga in poskuša tej nevarnosti poiskati enostavne vzroke, je poenostavljeno mišljenje začasno dobra izbira za posameznikovo počutje in občutek zase.
Toda, kakor vsak obrambni mehanizem, ki se ga posameznik oklene v stiski in ga nato brez pomišljanja uporablja tudi takrat, ko stiska mine, tudi samoobrambno mišljenje dolgoročno ne odpira možnosti, da bi posameznik razvil lastne sposobnosti soočanja s stisko in se povezal s soljudmi na temelju iskrenega priznanja lastne šibkosti.
Religije v središče premišljevanja o človeku postavljajo srce, kar je v soglasju z znanstvenimi dognanji
Ljudje smo v svojem jedru najbolj ranjeni takrat, kadar čutimo, da to jedro ali srce ni vredno ljubezni in naklonjenosti. Zato religije v središče premišljevanja o človeku, njegovi stiski in krivicah ter povezanosti s soljudmi in svetom ter Bogom postavljajo človekovo srce. S tem izrazom merijo na središče ali jedro človekovega zavedanja sebe in občutka pripadnosti ali predanosti drugemu. Srce je hkrati občutek zase in odprtost drugemu. Srce podobno kot ljubezen, ki izvira iz srca, ni čustvena reakcija na okoliščine ali dobro počutje, ampak nastopi kot rezultat poti vase oz. poglobitve v svoje življenje, njegov smisel in upravičenost. Versko osmišljanje posameznikovega življenja zato nikoli ne nastopa samo kot pojasnjevanje, upravičevanje ali utemeljevanje, ki ga sprožajo urgentne okoliščine, ampak kot poziv k odmiku od teh okoliščin in golega odzivanja nanje, ki naj najde rešitev v poglobitvi v lastni svet doživljanja, mišljenja in čustvovanja.
Ta vizija religij se je danes znašla v popolnem soglasju z znanstvenimi dognanji o človeški naravi, ki jih poenostavljeno, samoobrambno mišljenje preteklih stoletij ni moglo doseči. Sestop iz tega mišljenja ali te drže, kjer človeka pogojujejo okoliščine, v osebno jedro ali srce je zahteven proces integracije, ki predpostavlja varno medosebno okolje, osebno motiviranost in odločitev ter dolgoročno vztrajanje. Vsebine človekovega jedra ali srca so v prvi vrsti vsebine trpljenja: človek je žrtev krivic, nasilja, lakote, izolacije ali preganjanja; v njem se poglablja občutek neljubljenosti in zapuščenosti od soljudi in Boga.
Zahteva po konkretnem odgovoru Boga na človekovo prošnjo je malikovanje
Na drugi strani tudi religije niso imune pred nevarnostjo, da se izognejo stiku z jedrom človekovega trpljenja. Kolikor poskušajo na hitro ugoditi človekovim zahtevam po pravičnosti, ugodju ali varnosti, se religije sprevržejo v malikovanje. Gre za versko držo, ki je skrčena na zahtevo po konkretnem odgovoru Boga na človekovo prošnjo. Malikovanje pomeni nagovor Boga na način, ki Bogu ne dopušča svobode, ampak terja najprej rešitev vernikove stiske. Razrešitev stiske je pred odgovorom. Papež Frančišek tako približevanje ali molitev Bogu imenuje »pogojevani« ali tudi »zahrbtni pogovor«, v katerem Bog ni dojet kot oseba, ki odgovarja človeku, ampak je predmet izsiljevanja oz. malikovanja, ki se navzven sicer kaže kot pobožnost in ponižnost, toda v globini izhaja iz občutka prikrajšanosti, krivice, jeze in nemoči (Bergoglio 2013, 13–14).
Človek pride v stik s sabo prek sprejemanja neprijetnih in bolečih občutij
Nemalikovalska ali neideološka religija sprejema trpljenje in ga poglobi do občutja bolečine in zapuščenosti. »Prepuščanje, ki vsebuje zaupanje v očetovstvo Boga,« pravi papež Frančišek, »ne osvobodi iz bolečega trpljenja predsmrtne agonije« (Bergoglio, 2013, 68). Pot iz obrobja v jedro gre prek sprejemanja neprijetnih in bolečih občutij, tudi občutja neljubljenosti, ki se mu ljudje vedno izogibamo. Ta spust v temò neljubljenosti je ključni del človekovega občutka zase, ključni moment njegovega stika s sabo. Problem za človeka nastane takrat, kadar bi želel ta stik izsiliti, se pravi, užiti polnost veselja, dobrega počutja, dobrega občutka zase in življenja, ne bi prej začutil in sprejel neprijetne in boleče vsebine svojega srca.
Prav zato religije opisujejo in predpisujejo vrsto načinov, kako se človek spusti v svoje srce, pri čemer poudarjajo, da ta pot ne pomeni izogibanja bolečini niti hipne odrešitve od vseh stisk in da te poti človek ne more opraviti sam. Pot do lastnega srca tako pomeni odpreti srce za drugega.
Teologija je seznam spodbud, kako kako priti do stika s samim seboj
Religije človeku ponujajo model, kako priti do stika s samim seboj oz. do srca. Teologija je seznam spodbud na tej poti; torej ni način pojasnjevanja sveta, obtoževanja drugih ali opravičevanja sebe, ampak je miselna pot, ki jo človek prehodi zaradi sebe. Človek, ki je v svojem jedru ranjen, na tej poti občuti varen in sočuten pogled sočloveka in Boga v svoje jedro in se odpre stiku z njima tako, da tudi sam pogleda vase in spregovori o svoji ranjenosti. Povezanost med njimi tako ne nastane na račun nekoga tretjega, ampak na račun iskrene in vzajemne poglobitve v srce, ki je zdaj osvetljeno s svetlobo medsebojnega srečanja, ki potolaži bolečino in premaga osamljenost.
Potencial monoteističnih religij, ki ga moderne ideologije niso vključile v svoje sisteme, izhaja iz te usmerjenosti v srce, kjer človekova ranjenost hkrati sreča sočloveka in Boga ter okusi tolažbo. Pogoj tega srečanja je, da človek ne ostane pasivna žrtev njemu nenaklonjenih okoliščin, ki čaka na zunanjo pomoč, kajti to bi lahko pomenilo, da bo za vedno ostal ujet v diskurz ideološkega opravičevanja, branjenja in napadanja.
