Današnja Slovenija kljub ustreznim zakonom še ni pravna država, ker zakoni ne veljajo za vse povsem enako in ker je država še pod močnim vplivom ljudi prejšnjega sistema in mišljenja, ki delujejo iz ozadja. Vrstili so se procesi, ki bi jim lahko dali pridevek »montirani«, preganja pa se tudi novinarje, kar je eklatantna kršitev svobode govora ter ter medijske svobode. Izredno zaskrbljeni moramo biti, če spremljajo to, kar se dogaja v zadnjih dneh okoli intervjuja dr. Jožeta Možino z dr. Jožetom Dežmanom. Vodstvo RTV ni ustrezno zaščitilo svojega novinarja, varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV pa očitno uporablja dvojna merila. Pravkar je tudi prisegla nova vlada, ki je sklenila sporazum s skrajno Levico in vse kaže na to, da bo Levica dobila možnost, da izsiljuje ukrepe in zakone, ki bodo ne samo gospodarsko opustošili Slovenijo, temveč tudi omejevali svobodo ljudi. Levica namreč simpatizira s sistemom v Venezueli, ki povzroča vedno večjo bedo v državi in jo zato njeni državljani, če le morejo, zapuščajo, goji pa tudi nostalgijo do prejšnje, totalitarne države. Prav zato je ustrezno, da se ponovno vprašamo, kaj je bistvo demokracije in kako se ta razlikuje od totalitarnih režimov, ki so bili na oblasti v Jugoslaviji, v Sovjetski zvezi in v vzhodni Evropi in še danes obvladujejo Kitajsko, Severno Korejo…
Kaj pomeni pojem »totalitarizem«?
Totalitarna oblast pričakuje nenehno mobilizacijo v masovnih organizacijah, posameznik ne pomeni nič, skupnost vse. Bistveni element tega, kar v zgodovinski znanosti, pa tudi v resni politiki ustaljenih demokracij, označujemo kot „totalitarizem” – in brez tega o „totalitarizmu” sploh ne moremo govoriti –, je ustrahovanje in uveljavitev fizičnega nasilja. Totalitarna oblast izključuje vse, kar se njenim oblastnim aspiracijam zoperstavi – in sicer z vsemi sredstvi, ki so na razpolago, vse do psihične in fizične likvidacije, prosto po motu, da cilj posvečuje sredstva. Totalitarizem diametralno nasprotuje demokraciji, ki svojo oblast gradi na pravu in v ustavi napisanih človekovih pravicah, in, to je bistveno, ki kršitve tudi kaznuje.
Tukaj je potrebno poudariti, da so Evropo v dvajsetem stoletju ogrožali kar trije totalitarizmi: fašizem, nacionalsocializem in komunizem – in vsi trije imajo svoje korenine v socializmu. Pojem »totalitarizem« je prvi uporabil 12. maja 1923 italijanski liberalni poslanec in časnikar Giovanni Amendola, ki je v članku z naslovom »Maggioranza e minoranza« [Večina in manjšina] v časopisu Il Mondo označil Mussolinijev sistem v Italiji kot »sistema totalitario« [totalitarni sistem], ki stremi po absolutni in nekontrolirani oblasti. Kljub temu, da je bil Amedola njegov oster nasprotnik, umrl je v izgnanstvu v Cannesu leta 1924, potem ko so ga fašisti pretepli, je Mussolini povzel njegov izraz. Od začetka tridesetih let prejšnjega stoletja se pojem »totalitarizem« uporablja tudi za sovjetski režim in od srede tridesetih let za nacionalsocialistični režim.
Vsak totalitarizem je diktatura, ni pa vsaka diktatura totalitarna. V nasprotju z avtoritarno diktaturo, ki se zadovoljuje s statusom quo in dopušča, da ljudje živijo zasebno življenje, če se ne vmešavajo v politiko, totalitarna država tega ne dopušča. Totalitarna oblast posega namreč v vse pore družbenega in človeškega življenja in zahteva aktivno udejstvovanje po diktatu določene ideologije.
»Končni cilj totalitarne ideologije«, tako Hannah Arendt, »ni preoblikovanje zunanjih pogojev človeške eksistence in tudi ne revolucionarno preoblikovanje družbenega reda, temveč transformacija človeške narave same, ki se, taka kot pač je, neprestano zoperstavlja totalitarnemu procesu. /…/ Totalitarna oblast odreka ljudem, ne samo njihovo sposobnost, da delujejo, temveč prav nasprotno, jih z neizpogibno posledico, kot da bi bili vsi en sam individuum (človek), naredi za sokrivce vseh ukrepov in storjenih zločinov, ki jih totalitarni režim povzroči.« ( Hanna Arendt, The Origins of Totalitarianism )
Nacistični režim zamenja komunistični
Po koncu druge svetovne vojne leta 1945 prave svobode na slovenskem prostoru ni bilo, ker je nacistični režim zamenjal komunistični, ki je gradil svojo oblast že med vojno. Prava svoboda namreč predpostavlja določene pogoje: večstrankarski sistem, svobodne in tajne volitve, dosledno ločitev oblasti, svobodo mišljenja oz. govora itd. Odrešitev od strašnih režimov okupatorjev bi samo takrat vodila do resnične osvoboditve, če bi nova oblast temeljila na demokratičnih vrednotah, kar pomeni, da bi bila v duhu kodeksa človekovih pravic. Za takšno opredelitev ni odločilno niti število žrtev niti način zločina, pač pa načelna pripravljenost vladajočih uveljaviti svojo oblast tudi z nasiljem.
Seveda ne zadostuje, da so človekove pravice – enakost državljanov ne glede na spol, narodnost, raso in religijo, svobodo vesti, izvrševanja veroizpovedi, mišljenja, tiska, zbiranja in demonstriranja ter nedotakljivost osebe in stanovanja –, napisane v ustavi, če se v praksi ne upoštevajo, kot je to bilo v komunističnih državah, tudi v Jugoslaviji. Že leta 1946 je jugoslovanska ustava vsebovala odločbo, da so se človekove pravice lahko odvzele kadar so se „zlorabile” za spodkopavanje ustavnega reda in v antidemokratične namene. S to določbo so se v skladu s potrebami Komunistične partije kršile temeljne človekove pravice.
Bilanca totalitarnega nasilja v Sloveniji
Prav je tudi, da si pogledamo bilanco nasilja, ki so ga povzročili vsi trije totalitarni režimi na slovenskih tleh. To še toliko bolj, ker predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Tit Turnšek ne zahteva samo cenzure na javni televiziji, temveč celo odstranitev novinarja in zgodovinarja dr. Jožeta Možino, ker je v njegovi oddaji intervjuvanec, zgodovinar dr. Jože Dežman, nanizal nekaj že zdavnaj znanih zgodovinskih dejstev. Žal Turnška RTV ni zavrnila in se postavila jasno na stran svojega sodelavca.
Kot je razložila Vida Deželak-Barič na simpoziju novembra 2012 na podlagi projekta »Smrtne žrtve na vojne in revolucije«, ki ga je izvajal Inštitut za novejšo zgodovino, je bilo od leta 1941 pa do konec januarja 1946 skupaj 97.744 (medtem se je število ugotovljenih žrtev povečalo na 99.865 (sistory.si)) smrtnih žrtev med Slovenci. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, namreč najmanj 31.054, sledi revolucionarni tabor s 24.135 in potem italijanski okupator s 6.073. Protirevolucionarni tabor je odgovoren za 4.128 žrtev. Sledijo potem še drugi povzročitelji, za več kot 20.000 pa je povzročitelj neugotovljen. Žrtev državljanske vojne, ki so jo povzročili komunisti, ker so hoteli prevzeti oblast, je bilo med vojno skupaj 13.200, od teh 4.752 civilnih žrtev. Daleč največji civilnih žrtev je povzročila revolucionarna stran, namreč 4.149. Po vojni je tim. »ljudska oblast« umorila še najmanj 14.700 civilnih oseb in vojnih ujetnikov ter okoli 100.000 pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov. Če primerjamo slovenske žrtve taborišč, ugotovimo, da je bilo v nemških taboriščih Ausschwitz, Dachau, Mauthausen, Ravensbruck skupaj 4511 slovenskih žrtev, v italijanskih taboriščih Rab, Gonars, Treviso-Monigo 1359, na Madžarskem (Sàrvàr) 52 in v Jasenovacu 198.
To pa še zdaleč ni celotna bilanca. Upoštevati moramo še politične zapornike in obsojence, izgone prebivalstva, begunce, razlastitve itd. Milko Mikola v svoji knjigi Rdeče nasilje navaja, da je bilo vseh žrtev revolucionarnega nasilja prebivalcev Slovenije nekaj več kot 100.000, k temu pa moramo prišteti še enkrat toliko pobitih prebivalcev iz drugih republik. K tem številkam moramo dodati še družinske člane in sorodnike žrtev, pa še vse tiste, ki se niso mogli šolati, kariere so bile omejene in, ki se niso mogli razvijati, kot so si želeli. Pravzaprav pa so žrtve vsi, ki so podlegli indoktrinaciji in propagandi. Prav tako so žrtve fašističnega in nacionalsocialističnega režima tudi vsi, ki so preživeli taborišča, zapore, prisilno mobilizacijo ter njihovi bližnji, pravzaprav pa celotno prebivalstvo okupiranega slovenskega ozemlja.
Značilnosti totalitarnih sistemov
Totalitarne sisteme in pojave moramo ocenjevato po enakih kriterijih. Značilnosti totalitarnih sistemov so: prevladujoča ideologija, osebni kult diktatorja, odreditev posameznika skupnosti, polastitev celotnega prebivalstva, enotnost vej oblasti, enostrankarski sistem, nesvobodne volitve, permanentne kršitve temeljnih državljanskih in človekovih pravic, popolno obvladovanje medijev, umetnosti in znanosti, indoktrinacija od zibelke do krste, politična policija, tajni zapori in tajni uradni listi, koncentracijska in delovna taborišča, militarizacija družbe in privlegiji določene skupine oz. stranke, ki jo je za komunistični jugoslovanski režim, Milovan Đilas imenoval »novi razred«.
Hočemo, da se vse to ponovi? Hočemo živeti v državi, v kateri se neprestano kršijo človekove pravice?