Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do skrajnih mej sveta. (Apostolska dela 1, 8)
Marsikdo med nami se še spominja nekdanjega državnega praznika – 29. november, dan republike. Takrat, v nekdanji Jugoslaviji smo bili ob tem prazniku kar dva dni doma. Če se prav spomnim, se je še prenesel na dodaten delovni dan, če je slučajno padel na nedeljo. Jugoslavija je leta 1991 neslavno razpadla in z njo tudi omenjeni državni praznik.
Ampak, očitno je temu datumu usojeno nekaj trajnejšega in tudi bolj zloveščega. Nekaj, kar svet, bolje povedano Bližnji vzhod, zaznamuje še danes. V soboto, 29. novembra pred petinšestdesetimi leti so se v newyorškem predmestju Flushing Meadows zbrali predstavniki držav, članic Organizacije združenih narodov. Ne, niso se zbrali na odprtem teniškem prvenstvu ZDA. To športno tekmovanje, ki se tradicionalno organizira vsako poletje, je sicer poneslo slavo tega ameriškega predmestja širom po svetu. Leta 1947 so se diplomati pripeljali v staro stavbo nekdanjega drsališča, da bi odločali o prihodnosti koščka zemlje na vzhodu Sredozemlja, tedaj mandatnega ozemlja, ki ga je od konca prve svetovne vojne upravljala Velika Britanija. Odločali so o Palestini, bolj konkretno, odločali so o razdelitvi tega ozemlja med dve novi državi – arabsko in judovsko.
Obravnava tega vprašanja je v OZN, ustanovljenem samo dobri dve leti prej, pričakovano podžgala razprave. Kajti, večina članic je tako ali drugače prav iz tega koščka sveta črpala tudi del svoje duhovne kulture. Iskali so kompromis, ki naj bi zadovoljil vse vpletene. V daljni Ameriki so risali zemljevide, ki bi Judom po predlogu dodelili dobro polovico ozemlja, ostalo bi dobili palestinski Arabci. Toda večinski lastniki zemlje so bili še vedno slednji. Poleg tega je ta delitev prinesla nenaravne in nebranljive meje bodoče judovske države.
Poseben problem je predstavljal Jeruzalem, sveto mesto za jude, kristjane in muslimane. Zato naj bi mesto ostalo mednarodno ozemlje pod upravo OZN. To za Jude najsvetejše mesto, središče njihovih molitev in prošenj, kjer je tedaj živela šestina vseh Judov v Palestini, naj bi torej ostalo izven njihove bodoče države. Ker so vedeli, da bodo državo dobili, samo če se (trenutno) odpovedo Jeruzalemu, so Judje na to pristali.
Ideja, sionizem, o narodni državi v Palestini, ki so jo Judje izgubili že v prvem stoletju po Kristusu v času rimske oblasti, je le počasi rasla. Obljuba britanskega zunanjega ministra lorda Balfourja med prvo svetovno vojno in tragično spoznanje ob vseh razsežnostih holokavsta, ki ga je izkusilo evropsko judovstvo, so v tistih jesenskih dneh 1947 iz stoletnih sanj postajali resničnost. Za Jude, ki jih tedaj na tem koncu sveta ni živelo več kot 650.000. In nočna mora za Palestince.
Na predvečer britanskega umika, 14. maja 1948, so Judje v muzeju v Tel Avivu razglasili svojo državo (Eretz Israel). Ime nove neodvisne države ni bilo samo po sebi umevno. Predlog Izrael, ki ga je podal eden najpomembnejših judovskih voditeljev David Ben Gurion, je na glasovanju zmagal s 6 : 3. V prihodnjih dneh so Izrael napadle arabske sosede (Egipt, Irak, Jordanija, Libanon, Sirija) in prisegle na njeno uničenje. Toda Judje/Izraelci so državo obranili in razširili ter ob tem z njihovih domov pregnali številne palestinske Arabce, ki se tistih dni spominjajo z zloveščo besedo nakba (katastrofa). Po junijski vojni 1967 so izraelske čete vkorakale tudi v stari del Jeruzalema, kjer leži večina svetih krajev in na Zahodni breg. Tam so začele nastajati judovske naselbine, kjer danes med palestinskim prebivalstvom, a strogo ločeno od njih, živi že več kot 300.000 judovskih naseljencev. Prav vprašanje judovskih naselbin in prihodnjega statusa vzhodnega Jeruzalema, ki ga bodoča palestinska država zahteva za svoje glavno mesto, so (ozemeljske) nevralgične točke, na katerih se lomi mirovni proces.
(Pre)večkrat slišim razmišljanje, da nas Palestina pravzaprav nima pretirano zanimat, saj je daleč in se nas ne tiče. Vendar, stanje permanentne sovražnosti, tudi kadar ni neposrednih vojaških spopadov, nas mora resno skrbeti. V času, ko se svet preobraža, in z njim tudi geostrateški položaj na Bližnjem vzhodu, se karte na novo mešajo. V igro vstopajo drugi oz. drugače opremljeni igralci. Tudi Izrael, največji ameriški zaveznik na Bližnjem vzhodu (v Jeruzalemu prodajajo majice: Don’t worry America, Israel is behind you!), se počasi zaveda, da stroga in aktivna vojaška politika dolgoročno ne prinaša koristi. Nasprotno, vedno znova poraja nove krivice, ki so naravnost idealno gojišče za različne ekstremistične ideje in politike. Kaj pa ekonomija, sociala … in demografija!? Izrael je v marsičem podoben razvitim zahodnim družbam, z vsemi pritiklinami, tudi demografskimi. Če je do danes še nekako vzdrževal ravnovesje s palestinskimi sosedi na račun priseljevanja Judov iz diaspore, se sedaj razmere tudi na tem področju spreminjajo. Poleg tega narašča delež ortodoksnih Judov, ki jih je sedaj okrog deset odstotkov, imajo visok naravni prirastek, a tudi svoje poglede na prihodnost sobivanja z arabskimi sosedi. Nič kaj miroljubno ne izgleda.
Aja, za konec. Danes bodo v OZN glasovali, ali naj Palestini podelijo status opazovalke, nekaj podobnega temu, kar v tej mednarodni organizaciji uživa tudi Vatikan. Razpravljalo in glasovalo bo več kot dvesto držav, ko pa se je leta 1947 delila Palestina, jih je bilo samo 56. Ni kaj, tudi politična podoba sveta se spreminja! Priča bomo (brezskončnim) debatam ob Vzhodni reki, ki pa razmer na terenu ne bodo kaj dosti spremenile. Palestinci, razcepljeni na postarafatovski Fatah na Zahodnem bregu in Hamas, ki je premočan zlasti v Gazi, se bodo morali začeti med sabo dogovarjati in doreči najmanjši skupni imenovalec pri pogajanjih z Izraelom. Šele potem lahko računajo, da bodo postali samostojna država, z vsemi atributi, ki sodijo zraven. Tudi slednji bo moral popustiti in dokazati, ali upravičeno nosi naziv najbolj demokratične države na Bližnjem vzhodu. Zanimivo, ravno danes (28.11.) je nekdanja izraelska zunanja ministrica (2006–2209) Cipi Livni napovedala ustanovitev nove izraelske stranke. Imenovala se bo, kako aktualno, Gibanje, njen glavni cilj pa bo pospešiti mirovna pogajanja s Palestinci ter Izraelu zagotoviti trajen mir in varnost.
Žal bodo medtem še naprej na obe strani padale bombe. Tudi mrtvi bodo na obeh straneh, mi pa smo »daleč« proč, v Evropi…
Foto: Wikipedia
