Vztrajati pri tem, da smejo to storitev izvajati le državna podjetja ni v interesu davkoplačevalcev, ampak le v interesu sindikatov. Ti želijo visoke cene in si ne želijo ne konkurence, ne presoje trga (staršev, študentov). Vsi pa ne mislimo tako. Nekateri menimo, da če storitev šolanja lahko izvajajo zasebniki in pri tem nudijo višjo kvaliteto in ugodnejšo ceno od državnih podjetij; država šolanje po logiki transparentnosti javnih naročil mora kupiti pri njih. Dodatna korist je, da zasebne šole nikoli usklajeno ne stavkajo proti nam. To počnejo le državne šole, dokler nad izobraževanci in varovanci bdi vrhovni državn javno- sektorski sindikat.
Moje mnenje je, da so novi Zakon o visokem šolstvu (Zviz-2) napisali na FDV. To je pravna formulacija, ki mi omogoča to naglas izreči. Pod pretvezo, da z njim uveljavljajo sklep ustavnega sodišča, ki je 2011 odločilo da je treba financiranje državnih visokošolskih zavodov urediti z zakonom – želijo državne univerze in njihove izpostave na ministrstvu dobiti pooblastila, ki bi jim omogočila arbitrarno odvzemanje koncesij samostojnim visokošolskim zavodom.
Kaj to pomeni v praksi? Ker je nekdanji minister Žiga Turk dovolil študij novinarstva izvajati zasebni konkurenci in s tem prekršil monopol FDV nad izobraževanjem družbeno- političnih delavcev je policija začela kazenski pregon proti njemu. Pregon sta -po moje- sprožila Lukšič in Pikalo. Če parlament potrdi Zviz-2 bodo namesto preko svojih celic v represivnih organih iz zlatih časov lahko konkurenco preganjali kar odkrito z ministrstva, saj bo to zakonito.
Zakon med pogoje za obstoj visokošolskih zavodov uvršča število redno zaposlenih. Če torej programe so- izvajajo /in v praksi jih/ ne- redno zaposleni doktorji z diplomami iz Cambridga in Oxforda, to za FDV ni dovolj dobro. Ker ti “zapadnjaki” niso včlanjeni v sindikat in tudi nimajo delavske knjižice. Hkrati pa od samostojnih visokošolskih zavodov pred začetkom poslovanja zahteva visoke bančne garancije, ki bi jih bilo težko dobiti celo če ne bi poslovali v pogojih, ko vlada efektivno nadzoruje vse banke.
Poleg sofisticiranih zakon vsebuje tudi mnogo bolj neposredne mehanizme omejevanja konkurence: denimo posredno možnost ministrstva, da ukine zasebne programe, ki jih že izvaja državna univerza. Da ne bi slučajno kdo na ključnih področjih širil krive vere.
Anti liberalni duh je v Zviz-2 zažrt v praktično vsak člen. Zato ga je mnogo lažje napisati na novo, kot dopolnjevati z amandmaji. K sreči ni nujno potreben za konec krize. Ni nikakršna must-have reforma, ampak kvečjemu nice-to-have lobistični izdelek. Res je, da si Socialna demokracija že dlje časa želi izsiliti volitve in bi znala njegov padec izkoristiti za tovrstni politični avanturizem; vendar bi v danih globalnih razmerah Slovenija volitve preživela bolje od te stranke. Tako da kompromisa ni mogoče opravičiti ne vsebinsko, ne iz razlogov politične stabilnosti.
Kdor bi glasoval za, bi lahko za svojo odločitev navedel enega izmed treh razlogov: 1) obstanek na delovnem mestu poslanke ali poslanca, 2) koruptivni oportunizem ali 3) straniščni socializem.
Držimo palce in upajmo, da se več kot pol parlamenta ni pogreznilo v to blato.
Več lahko preberete na blogu Libertarec.
