Brezizhodnost, ki se kaže v apokaliptičnih napovedih bližnje prihodnosti slovenskih dnevnikov, se od zunaj vidi povsem drugače.
Pred dnevi sem si naročil domačo bevando na kamnitem trgu slikovitega dalmatinskega mesta. Belo mesto, stisnjeno na pobočju, ki se prelamlja v prepadno Modro jezero, je skoraj v celoti narejeno iz kamna. Imotski. Snežno belino stopnišč, ki namesto ulic prepredajo metropolo dalmatinske Zagore, poživljajo temnozelene škure (oknice). V mestu ni veliko bogatašev. Beg možganov, ki se zadnja leta še stopnjuje, je naredil svoje. Ljudje, ki pregovorno slovijo po svoji iznajdljivosti, pa upanja niso izgubili. Veselja je na obrazih Imočanov več kot pri nas. In vere. Na zidu lahko bereš grafite, ki jih drugod v Evropi težko najdeš: “Živio Isus!”
Na ozkem trgu, kjer se barčki prerivajo za prostor okoli spomenika pesnika Tina Ujevića, se razlega glasno klepetanje. Vidimo tudi nekaj ljudi, ki berejo osrednji regionalni časopis, Slobodno Dalmacijo. Časnika ne berejo le kaki študenti politologije ali upokojenci, ampak tudi povsem običajni ljudje. Ženske resda malo manj. Poznam ljudi, ki nimajo končane niti osnovne šole, a vendar kupujejo časnik vsak dan.
Slobodna je nastala kot partizanski časnik že med drugo svetovno vojno. Levičarsko uredniško politiko je obdržala vse do danes. V Dalmaciji, najmočnejši trdnjavi hrvaške politične desnice in desne sredine, živi manj kot milijon ljudi, ki dnevno pokupijo kakih 40.000 izvodov Slobodne. Časnik, ki ima od nekdaj kot svojo osnovno barvo na naslovnici in v imenih rubrik rdečo, praktično nima konkurence. Ne le med dnevniki. Celo hrvaškemu katoliškemu tedniku Glas Koncila v krščansko Dalmacijo ne uspe prodreti zaradi Slobodne.
Kako je to mogoče? Dalmatinci se mogoče malo bolj zanimajo za politiko kot Slovenci, a bistvene razlike ni. Povsem enako mnenje, negativno, imajo tudi o politikih in gospodarstvenikih. Zakaj torej Dalmatinci berejo časnike bolj kot Slovenci? Čeprav imajo pol nižjo kupno moč. In zakaj levičarski časnik kupujejo desničarji?
Več: PlanetSiol
