Odstop komisarjev za scenske umetnosti samo zato, ker nekdo drug ne deli z njimi enakega mnenja, je otročarija.
Ali pobalinstvo, kot si ga je privoščila temačna Makarovičeva pred leti na podelitvi Prešernove. Makarovičeva, ki ji smisla za dramatičnost ne moremo odrekati, je s svojim lenobno vzvišenim zamahom roke in besedami “nagrado seveda zavračam” pred televizijo vsaj šokirala.
Že videno
Še bolj pa na zdajšnjo evforijo zaradi nagrade, ki jo bo prejel Jože Možina, spominja dogajanje, nastrojeno proti podelitvi Prešernove nagrade slikarju Marku Rupniku. Tudi njegovega dela slovenski kritiki in kulturniki niso poznali. Saj si ga niso šli ogledat. Zato so morali iz Ljubljane organizirati posebno letalo za Rim, da so slovensko kulturniško elito prepričali v to, kar je svet že poznal.
A ne glede na to, Rupnik še naprej ostaja nepomemben za slovensko kulturniško srenjo in medije. Čeprav je njegova dela videlo že več ljudi kot vse druge slovenske umetnine skupaj. V Ljubljani to ne šteje veliko. Kaj pa je najbolj moteče pri Rupniku? “Malenkost”, da ni le slikar, ampak tudi – duhovnik.
Ignoranti
Tudi film Jožeta Možine so na festivalu slovenskega filma člani komisije povsem ignorirali. Tako kot odstopljeni komisarji. Filma niso niti obravnavali. Dva sta dvorano zapustila že na samem začetku po nekaj minutah. Tisti, ki se je naslednje pol ure zabaval s telefončkom, pa je nato ven zvabil še preostala dva člana. Med 18 (osemnajstimi) podeljenimi nagradami film o Opeki ni dobil niti ene. Malce čudno. Pa ne samo zato, ker ga je na nacionalni televiziji videla četrtina Slovencev. Ampak zato, ker je dobil zatem kar nekaj nagrad na mednarodnih festivalih. Najboljši dokumentarni film, najboljši okoljsko naravnan dokumentarec, nagrada za režijo, nagrada za odličnost. Hollywood, Vancouver, St. Tropez, Džakarta. V zadnji je dobil nagrado, medtem ko je Robert Redford s filmom Jez 999 ostal brez nje.
Zakaj? Spet je posredi “malenkost”, saj je svetovno znani misijonar Pedro Opeka tudi – duhovnik. Pa še sin domobranca, ki se je rešil smrti tik pred breznom. To nekatere še posebej boli. Naj uporabimo frazo nekega drugega po vsem širnem svetu znanega in priljubljenega Slovenca. To je drugorazredna tema. Jože Možina je lahko vesel, da se piše leto ’14 in ne ’41.
Več lahko preberete na PlanetSiol.
