T. Mamić, blog: Neokomunisti

Pred četrt stoletja smo živeli v državi, v kateri je bila dovoljena samo ena stranka, komunistična. Danes je to zgodovinsko dejstvo že napol izbrisano.

Veje partijskega drevesa

Po domače smo edini politični stranki rekli partija, saj je bilo tako njeno prvotno ime, uradno pa je to bila Zveza komunistov Slovenije (ZKS). Ko so zaradi golega preživetja in strahu pred revolucijo dovolili svobodne volitve, so uvedli modo preimenovanj političnih strank, ki se je močno razpasla in postala politična stalnica. Če bi na kratko opisal preimenovanja od ZKS do današnjih SD, PS, Desus, LDS in Zares, bi nam hitro zmanjkalo prostora, ki je odmerjen temu Pogledu. Zato o tem raje kdaj drugič.

Prepovedana beseda

Vsekakor pa je odtlej beseda komunizem izginila iz besednjaka tako politikov kot novinarjev. Cenzura je bila tako temeljita, da še danes le redki prejšnji totalitaristični režim, komunistično diktaturo, imenujejo z njenim pravim imenom. Raje jo imenujejo nenatančno, s sinonimi, nevtralnimi opisi ali celo z nepravilnimi izrazi: bivša država, socializem, prejšnji režim, stari sistem ali čas Jugoslavije. Kot novinar sem bil velikokrat dregnil v osje gnezdo, če sem v besedilu uporabil izraz jugoslovanski diktator Josip Broz, rdeči direktor, bivši komunist ali komunistični režim. Seveda sem se zato moral temu izogibati. Temu večina slovenskih novinarjev reče uredniška politika. Novinarska manjšina pa temu pravi samocenzura.

Nacist je nacist, komunist pa ni komunist

Ko pogledaš ljudi, ki mahajo z rdečimi zastavami in trdijo, da je bilo v »prejšnjem sistemu« bolje, se seveda vprašaš, kako ta pojav imenovati. Bog ne daj reči človeku, ki nosi na majici rdečo zvezdo ali lik diktatorja Tita, komunist.

Več: blog Muoja besejda