T. Griesser-Pečar, Slovenski čas: Novela arhivskega zakona

»Prefinjen« način vnovičnega zapiranja arhivov

Arhivi so shramba spomina naroda. Oblast v totalitarnih režimih zato skrbno nadzira dokumente, jih po potrebi ponareja ter ob kriznih situacijah uničuje. Na pragu med totalitarnim režimom in demokratičnim sistemom je bila v postkomunističnih državah borba za nadzor nad temi arhivi. Drugače kot v večini držav, kjer so se arhivi tajne policije po vzpostavitvi demokratičnega sistema dobro ohranili, je prejšnja oblast ob osamosvojitvi uspela uničiti velik del gradiva. Po previdni oceni je bilo v raznih čistkah uničenega 80 odstotkov arhivskega gradiva. Prehod v samostojno, demokratično državo je bil problematičen zato, ker ni bilo pravega reza med preteklostjo in sedanjostjo.

Kljub propadlemu referendumu 2011 je sedanja vlada vložila novelo Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA), ki jo je 28. januarja državni zbor z 51 glasovi za (z glasovi koalicije in pomladne stranke NSi) in 28 proti (SDS, SLS) sprejel. Ta na veliko bolj prefinjen način ovira dostop do udbovskega gradiva, zato se obeta že drugi referendum.

Občutljivi osebni podatki

Arhivski zakon, ki je bil na pobudo vlade Janeza Janše sprejet 2006, je (čl. 65, 3. odst.) omogočal neomejeno dostopnost do gradiva, ki je nastalo pred konstituiranjem Skupščine Republike Slovenije 17. maja. 1990 in »ki se nanaša na nekdanje družbenopolitične organizacije …, organe notranjih zadev (npr. policija), pravosodne organe (npr. sodišča, tožilstva, zapori) in obveščevalno varnostne službe«. Predvideva omejitev samo za gradivo, »ki vsebuje občutljive osebne podatke, ki so pridobljeni s kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter se nanašajo na osebe, ki niso bile nosilke javnih funkcij.«

Kot občutljivi osebni podatki (čl. 65, 2. odst.) so navedeni tisti o rasnem, narodnem, verskem, filozofskem, političnem prepričanju, pa zdravstveni podatki, podatki o spolnem življenju, kazenski evidenci in prekrških. Dostopnost teh je mogoča 75 let po nastanku oz. 10 let po smrti osebe. Za znanstvene, pravne in publicistične namene, v primeru, »če interes javnosti prevladuje nad varovanimi interesi oseb«, je bil (čl. 66) izjemoma dovoljen dostop tudi do teh. Arhivarji niso pregledovali arhivskega gradiva in ugotavljali, ali vsebuje občutljive podatke, pač pa je moral vsak tak uporabnik podpisati izjavo, da bo upošteval Zakon o varstvu osebnih podatkov.

Pod vlado Boruta Pahorja je državni zbor 4. februarja 2011 sprejel novelo arhivskega zakona, ki je praktično zapirala dostop do večjega dela gradiva, ker so predlagatelji novele videli pravno kontinuiteto med nekdanjo SDV in Sovo. Pomladne stranke so sprožile referendum, na katerem je 71 odstotkov volivcev junija 2011 novelo zavrnilo. Ustavni sodniki, ki so določali o dopustnosti referenduma, pa so opozorili, da gre pri arhivskem zakonu za uresničevanje resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih, ki predvideva dostopnost do arhivskega gradiva nekdanjih totalitarnih režimov.

Zaostren režim

Po referendumu se je režim dostopa do gradiva zaostril. Direktor Arhiva RS dr. Dragan Matić je odredil anonimizacijo občutljivih podatkov. Za arhiv je bil to prevelik zalogaj. Dva arhivarja sta se ukvarjala praktično samo s tem delom, občasno sta dobila pomoč še štirih uslužbencev, dva pa sta digitalizirala mikrofilmsko gradivo nekdanje SDV zaradi potreb po izdelavi uporabniških kopij. Uporabniki so nesorazmerno dolgo čakali na gradivo, tudi raziskovalci, ki so sicer imeli možnost dostopa do občutljivih podatkov, vendar se je za njih moral ugotavljati javni interes, kar je tudi potrebovalo svoj čas.

Več lahko preberete v Slovenskem času.