Živimo v zanimivem času. Smo generacija, ki ima možnost brezplačnega šolanja in razmeroma dobro ponudbo vsega, kar človek potrebuje in česar ne potrebuje. Smo generacija, ki ima najlažji dostop do komunikacije z ljudmi z vsega sveta in neverjetno možnost potovanj. Smo generacija, ki ni doživela hujših vojn. In morda nam starejši kdaj očitajo, da smo zaradi vsega tega nekoliko razvajeni.
Najtežje bitke
A hkrati smo generacija, ki bije težjo bitko, kot je kdajkoli obstajala. Bitko proti družini, bitko proti plodnosti, življenju.
Mnogi iz naše generacije so se v tej bitki že predali. V vsakem času, ki so ga zaznamovale različne ideologije in krivične strukture, ki so terjale žrtve, so obstajali ljudje, ki so prepoznali nevarnost, preluknjali bojno ladjo krivice in se tako zapisali v zgodovino, čeprav v svojem času niso bili deležni razumevanja. Tudi mi se ne smemo vdati.
Še v začetku prejšnjega stoletja je v Ameriki veljalo splošno rasistično prepričanje, da so temnopolti ljudje manjvredni, drugorazredni državljani. Temu se je uprl Martin Luter King, ki je z Jezusovim geslom ljubezni do sovražnikov in miroljubnim odporom, dosegel veliko spremembo v družbi. Sanjal je sanje o državi, kjer so črni in beli ljudje bratje in sestre. Čeprav so ga prizadevanja za pravice črncev stale življenja, je dosegel ogromno. Danes govorimo o rasizmu kot o nesprejemljivi ideologiji in Martina Lutra Kinga imamo za junaka.
Ko je v Nemčiji prihajal na oblast Adolf Hitler so sprva mnogi ljudje kot začarani sledili njegovi ideji o vrednosti nemškega naroda. Ko so se začeli poboji Judov in zapiranje njih v koncentracijska taborišča, si skoraj nihče ni upal nasprotovati. Kmalu so se na seznamu »nevarnih« ljudi začele pojavljati tudi druge skupine ljudi in nacizem je zarezal grozljivo podobo v svojem delu zgodovine.
Mladi teolog Dietrich Bonhoeffer je v »fuhrerju« zelo hitro prepoznal nevarnega zapeljevalca. Svojo dejavnost je usmeril v opozarjanje na nacistično zablodo in tudi njega in njegove somišljenike je to stalo življenja. Danes ga poznamo kot pogumni smerokaz v temi nacizma, kjer si skoraj niče ni upal nasprotovati.
Zabloda komunizma in Wojtyła
Naši deželi je zelo dobro poznana zabloda komunizma. Kot temen oblak se je komunizem potegnil od vzhoda in zajel mnoge večinoma slovanske narode. Z zanikanjem Boga so želeli stopiti na njegovo mesto, a navidezno »pravično družbo« so želeli ustvariti namesto na temelju ljubezni, na temelju sovraštva in strahu.
Mladi škof v Krakovu Karl Wojtyła se ni pasivno vdal. S prizadevanjem za resnične pravice ljudi, ki so vključevale tudi njihovo pravico do Boga, je zasejal velik dvom v prazno ideologijo. In kasneje je kot papež Janez Pavel II. iz Rima podpiral gibanje Solidarnost, ki je s svojim odporom uspela preluknjati praznino komunizma. Danes se ga spominjamo kot svetnika. Opozarjal pa je tudi na druge nevarnosti.
V kulturi smrti smo zagovorniki življenja čudaki
Ena izmed njih je predvsem kultura smrti, ki se je zarezala ali se vsaj trudi zarezati v vse države, v vse rase, v vse kulture po celem svetu. Bojna ladja, ki s svojo propagando za splav, kontracepcijo, evtanazijo, spolno promiskuiteto in homoseksualnost napada najintimnejše področje našega življenja ljubezni, podarjanja, dajanja življenja.
Napada življenje samo, predvsem v njegovi najranljivejši obliki. Kot vse zgoraj navedene ideologije se tudi ta svojemu času kaže kot logična in dobra, skriva se celo pod krinko usmiljene rešiteljice, ki pa rešitev za vse težave vidi v smrti. In terja še več žrtev, kot katerakoli od zgoraj naštetih.
Zagovorniki življenja, zveste in čiste ljubezni smo v tem času videti zastareli, nelogični, nerazumevajoči in celo nevarni za družbo. Pa vendar tudi to bo enkrat končano.
Vrtanje lukenj v ladjo bleščečega sijaja zablode
Kot se še tako velika ladja potopi, če v njej nastane le mala luknja, ki prepušča vodo, zato ne smemo nehati sejati dvoma v bleščeč sijaj te zablode. Prepričana sem, da bodo v naslednjem obdobju zgodovine, ko bo človeštvo spoznalo, koliko ranjenosti je vse to prineslo v naš svet, gledali na nas drugače.
Do takrat pa lahko kot Martin Luter King »sanjamo sanje«, kjer je vsak otrok dobrodošel in sprejet in vodimo miroljubni odpor proti miselnosti splava.
Kot Dietrich Bonhoeffer lahko opozarjamo na nevarnost in posledice kulture smrti ter se dejavno udejstvujemo v družbenem življenju, kamor prinašamo spremembo.
In kot Karl Wojtyła s svojim življenjem prinašamo luč življenja v temo sveta. Kot vsi trije s pogledom usmerjenim navzgor v ljubezni kažemo pot in vztrajamo do konca.
Foto: Carlo Navarro, Unsplash
