V Svetem pismu je knjiga, ki jo imenujemo po Sirahu, modremu Sirahu. Tam najdemo tudi naslednje besede o svetovanju:
» Vsak svetovalec povzdiguje svoj predlog,
toda marsikateri daje nasvete v lastno korist.
Pred svetovalcem varuj svojo dušo
in najprej poskušaj izvedeti, kaj potrebuje,
ker utegne odločati v lastno korist.
Kocko bo namreč vrgel v tvojo škodo
in rekel: »Tvoja pot je pravilna,«
potem pa stopil na nasprotno stran, da bi videl, kaj te bo doletelo.
Ne posvetuj se s takim, ki nate gleda zviška.
Skrivaj svoj načrt pred ljubosumnimi ljudmi.
Ne razpravljaj z žensko o njeni tekmici,
ne z bojazljivcem o vojni,
ne s trgovcem o trgovanju,
ne s kupcem o prodajanju,
ne z zavistnežem o hvaležnosti,
ne z brezsrčnim o dobrotljivosti,
ne z lenuhom o kakršnem koli delu,
ne s stalnim dninarjem o setvi,
ne z lenim hlapcem o večjem delu;
nič ne daj na noben nasvet takih ljudi.
(Sir 37,7-11).
Ker je pri nas svetovanje postalo sinonim za korupcijo, je prav, da postavimo stvari na trdne in normalne temelje. Vsakič, ko državni organ ali državno podjetje podpiše svetovalno pogodbo, bi se morali vprašati »zakaj so to storili«, »s kom so to storili«, »kakšni bodo praktični učinki njihovega dela, oz. svetovanja«. Običajno so odgovori preprosti in se skrivajo v drugem vprašanju. Prej ali slej zvemo, da je bila svetovalna pogodba podpisana zaradi točno določenega človeka, ki bo na ta račun prejemal mimo razpisov in kontrol zajeten kos državnega denarja. Med svetovalci praktično ni nikogar, ki bi bil pripadnik pomladne politične opcije (posebno ne v zadnjih nekaj letih), temveč so med njimi bivši ministri kontinuitete, njihovi družinski člani in prijatelji. Torej že vsem dolgo znana hobotnica.
Nihče ne ve koliko denarja daje naša država za take in drugačne svetovalne pogodbe. Ko bi ministrica za finance to kdaj morala povedati v parlamentu, da bi povedala le številko in nič drugega… Če bi bil odgovor pošten, bi bili vsi presenečeni. Morda celo nositelji državnih funkcij, ki take pogodbe radi podpisujejo s svojimi prijatelji.
Če pa bi se vprašali kje so vsi tisti elaborati, ki jih svetovalne pogodbe predvidevajo in čemu koristijo, kdo jih prebira, kdo jih ocenjuje, kdo jih uporablja, bi pa prišli do preprostega zaključka, da elaboratov mnogokrat ni ali so prepisani, predvsem pa, da so povsem nekoristni. Sklep tega spoznanja pa je, da gre v vseh primerih za enako korupcijo.
Če ima npr. kako ministrstvo podpisano svetovalno pogodbo z neko odvetniško pisarno, pa ima tudi svojo pravno službo, se sprašujem: zakaj ima ministrstvo pravno službo, če potrebuje zunanje svetovalce (na govoričenje o »zunanjih strokovnjakih« pač ne pristajam)? Ali zakaj ima svetovalno pogodbo prav točno določena odvetniška pisarna? Ni namreč logično, da ima državni organ oboje. Če so v pravni službi nesposobni pravniki, bi jih bilo potrebno odsloviti. Če jih je premalo, naj se zaposli novega (čeprav točno vem kako potekajo zaposlitve v državnem sektorju), ki bo pokrival manjkajoče področje. Če pa so dobri, potem zunanjih ne potrebujejo… to je le en (izmišljen) primer a takih preprostih primerov najdemo na račun davkoplačevalcev ogromno. Spomnimo se, da je vlada naročila ekspertizo zunanjih pravnikov, ko ji je že parlamentarna pravna služba povedala, da je odvzem mandata Janši, ki si ga je privoščil Parlament s svojim predsednikom na čelu protipraven, sam pa dodajam, tudi protidemokratičen, ker so vzeli, kar sami niso dajali. Zato se mi zdi vprašljiv inštitut »potrjevanja« mandatov na začetni seji, ko bi morali le ugotoviti voljo ljudstva, t.j. Suverena in pika. Tudi tu se pozna okuženost s totalitarizmom komunističnega titoizma!
Tu je možnost velikih prihrankov in bolj učinkovite porabe proračunskega denarja, da ne bomo vsakih nekaj mesecev prebirali o novih milijardah, ki si jih ta vlada izposoja in potem odtekajo v jalova svetovanja, razno razne paradržavne agencije in inštitute in v tkim. nevladni sektor. Očitno je važno le, da »molzemo državo«. In da nas kontinuiteta, t.j. tudi sedanja vlada molze, o tem ni nobenega dvoma. Pri tem pa naš zunanji dolg narašča in narašča… a to so ljudje, ki po francosko mislijo »za menoj potop«.
Tudi v javnem življenju bi morali bolj slediti modremu Sirahu in se spraševati »katero korist zasleduje ta in ta, ki hoče svetovati?« Če ne poznamo odgovora, se moramo takega svetovalca ali politika izogibati, ker bo svojo korist postavljal na prvo mesto a se pri tem skrival za lepe besede in obljube.
