Več je proizvedene in porabljene elektrike, bolj se zdi, da živimo v temi brezbrižnosti, osamljenosti, zapuščenosti, nerazumljenosti, sprenevedanja, slepomišenja …
Odkriti se in poklekniti iz spoštovanja
Pred dnevi sem v Primorskih novicah videl sliko češkega fotografa Martina Martinčeka, ki me je nagovorila in spomnila na podobne prizore iz moje mladosti. Fotograf je ujel trenutek, ko je na poti k bolniku skozi neko vas v duhovniškem oblačilu šel duhovnik in v rokah nesel sveto obhajilo. Kmeta, ki sta duhovnika opazila, sta ustavila vprego, se odkrila in iz spoštovanja pokleknila v blato.
Pa so mi misli pobegnile k pogrebu daljne sorodnice, ki sem se ga v teh dneh udeležil. Na pokopališču oziroma v mrliški vežici, kamor so na dan pogreba za zadnji pozdrav pokojnici za nekaj ur prinesli žaro s pepelom, se je zbralo veliko število sorodnikov, znancev, prijateljev. Deset minut pred četrto je sprevod tiho krenil proti cerkvi, kjer je bila maša. Priznam, da mi je bilo tistih tristo ali štiristo metrov poti do cerkve zelo hudo. Zakaj? Ne toliko zaradi smrti drage pokojnice, ki je nisem niti dobro poznal, pač pa zaradi avtomobilov, ki so – kot da se ni nič zgodilo – brezbrižno brzeli mimo. Nikjer duha ne sluha o pieteti, spoštovanju pokojnika, spoštovanju vrednote življenja … In sem pomislil: »Kako nizka je raven naše kulture! Mar jih nič ne učijo, kako naj se voznik obnaša v kakšnih okoliščinah?« Zabolela me je brezbrižnost slovenskega človeka, ki si ob takih dogodkih zatiska oči misleč: »Saj ni meni nihče umrl!«
Podobno zgodbo mi je pripovedovala žena, ki se je v domačem kraju udeležila velikonočne procesije. Vsi so brzeli mimo. Nihče se ni ustavil. Prepričan sem, da je marsikateri udeleženec procesije pomislil: »Glej ga, ko bi se vsaj za 15 sekund ustavil, toliko, da bi šel duhovnik z monštranco mimo!« Res je. Res pa je tudi, da bi kdo pomislil: »Zakaj bi se pa ustavil, če mu to nič ne pomeni!« Prav v tem grmu tiči zajec: ni treba, da najsvetejše, ki ga duhovnik nosi v monštranci, kaj pomeni človeku, ki se pelje mimo. Bilo bi pa spodobno in človeka vredno, ko bi se iz spoštovanja do sočloveka, ki mu ta dogodek ali monštranca veliko pomeni, kdo ustavil in nekaj trenutkov počakal.
Seveda ob tem ne morem mimo vprašanja, kako bi pa jaz reagiral, ko bi nekdo drug, ki so mu svete popolnoma drugačne stvari kot meni, obhajal svoje svete obrede?
»Nekaj gnilega je v deželi Danski!«
Te Hamletove besede me globoko zadevajo, ko pomislim, da moja mlada domovina, ki je stoletja preživela in se končno rodila iz krščanskih svetinj, danes hira. Se moram res sprijazniti z mislijo, da se v času moje generacije dogaja getoizacija krščanstva, da o krščanstvu ne smemo govoriti, da postaja krščanska beseda celo sovražni govor?
Pojave »gnilobe« v naši domovini bi lahko dolgo naštevali. Gre za pojavitev sodobnih hedonističnih bogov, ki se jim »brezbrižni velikonočni šunkojedci« (tako p. Branko Cestnik v članku Islamizacija? Odločilo bo krščanstvo) klanjajo. In ti bogovi so razni športni dogodki, ki v službi kapitala posameznike in družine vlečejo proč od domov in cerkve (Boga), razni koncerti, razstave, modne revije, srečanja sošolcev, ki morajo biti ravno na velikonočno soboto, vikend šole nogometa (ravno v času Velike noči in ubogi starši so postavljeni pred zid: ali ministriranje, ali nogomet …), koncert glasbene šole ravno na Veliki petek zvečer …
Zakaj se nekateri bojijo Kristusa?
Večkrat premišljujem, zakaj je danes nekatere ljudi tako strah krščanstva – tako strah Kristusa? Kakšno »podobo sploh imajo o Kristusu«? Česa jih je strah? Prepričan sem, da pravega Kristusa ne poznajo. Saj je vendar On tisti, ki je odpravil starozavezno pravilo »oko za oko, zob za zob« in je namesto tega svoje učence učil, naj se ljubijo med seboj in še posebej, naj ljubijo svoje sovražnike in odpuščajo vsem, ki jih črtijo. Saj je vendar On tisti, ki je ljudem prinašal mir, slepim vračal vid, gobave in hrome ozdravljal, obsedene osvobajal hudih duhov … In ta edini pravi Kristus se ni spremenil! Še danes je isti! Še danes nam prinaša mir in nas spodbuja, naj bomo ljubeči, pošteni, resnicoljubni, naj pomagamo vsem, ki so potrebni pomoči – brez razlike … Torej je strah pred pravim Kristusom popolnoma neutemeljen! Je pa res, da nam ta Kristus izprašuje vest, da ne odobrava naših sebičnih dejanj, da ne odobrava laži, prevar, sprenevedanj, podtikanj, zavajanj, kraje …, da ne podpira izkoriščanja človeka, položaja … Pa tudi če ima kdo kaj hudega na vesti, se Kristusa ni treba bati, saj je prišel, da bi nam dal pravo življenje in pravo svobodo.
To, kar so delali v imenu Kristusa v preteklosti, ni Kristus! To so bile zablode in napačne interpretacije! Sam ne verujem v militantnega in maščevalnega Kristusa! Sam ne kimam požrešnemu in nenasitnemu Kristusu, ker takega ne poznam in ga ne potrebujem! Sam ne razglašam jeznega ali zamerljivega Kristusa. Moj Kristus je Dobrota! Moj Kristus je Ljubezen! Moj Kristus je odpuščanje! Moj Kristus je spoštovanje! Moj Kristus je svoboda!
Kdo ima pristojnost izrivati krščanstvo?
Doslej nisem vedel, da imajo v naših vzgojno-varstvenih ustanovah (državni vrtci …) prepoved od zgoraj govoriti ali s kakršnokoli besedo omenjati krščanstvo, sedaj pa vem. Pred veliko nočjo so namreč v nekem vrtcu (mislim, da je bilo več takih primerov) otrokom dobronamerno razdelili razlago o tem, kaj pomeni velika noč, kaj zajček, kaj pobarvana jajčka, kaj šunka, potica, hren … Seveda je bila ta razlaga napisana zelo previdno, da ne bi kdo pomislil, da ima vse skupaj kaj opraviti s krščanstvom, so pa bile navedene neke nordijske boginje … Ob tem se sprašujem, kdo je »tistim zgoraj« dal pravico in pooblastilo, da izrivajo krščanstvo iz našega vsakdana, da nam prepovedujejo praznovati? V čigavem imenu in za čigavo korist to delajo? Kdo jih plačuje za tako delo? Odgovoru, ki se mi ponuja sam od sebe, se ne morem izogniti: vi in jaz jih plačujeva, vi in jaz sva jih izvolila (če niste šli volit, ste jih prav tako izvolili) in jim dala pooblastila.
Ne dovolimo, da nam vzamejo sveto!
Čeprav se z veseljem oziram na čase, ko so nas učili: »Kadar kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga!«, ali: »Kadar starejši govore, otroci naj molče!«, ali: »Če pride na avtobus starejša oseba, vstani in ji odstopi prostor!«, se vendar ne želim vračati tja. Žal pa mi je, da je danes iz naša srede iz naših misli in besedišča izginilo sveto in je »ostala le še zazrtost vase, ki se ne ozira na druge« (Jana Krebelj, Primorske novice, 25. marec 2016). Kam nas vodi individualizem?! Ne dovolimo, da nas popolnoma oropajo in nam porušijo naše vrednote (svetinje). Narod brez svetinj in korenin, slej ko prej propade.
