Sveti gral Tobruk

Po bojih v maju 1941 je na fronti v Libiji sledilo zatišje. Nobena stran ni imela dovolj moči za novo ofenzivo, zato sta se obe zatekli k okrepitvam. Zavezniška letala in ladje iz Malte so vseskozi dokaj uspešno ogrožale italijanske in nemške pošiljke na fronto. Britanci so dobivali nove enote iz celega imperija in tako so se pridružile enote iz Indije, Nove Zelandije in Južnoafriške unije. Britanci so zbrali dovolj moči, da so začeli novo operacijo pod šifriranim imenom »Crusader«.

Zatišje pred nevihto

Operacija se je pričela 18. novembra 1941, vodil jo je britanski general Cunningham, ki je imel pod svojim poveljstvom tri motorizirane pehotne divizije, oklepno divizijo in dve oklepni brigadi. To je bila britanska 8. armada, ki je lahko računala še na enote v Tobruku, in sicer na eno divizijo in eno oklepno brigado, za vsemi enotami pa so bile še rezervne enote. Formalno je bil vrhovni poveljnik italijansko-nemških sil italijanski general Ettore Bastico, ki pa je bil stalno v svojem udobnem štabu v Tripoliju, kar je pripeljalo do tega, da je bil v bistvu Rommel, ki je bil ves čas na fronti, dejanski poveljnik sil. Rommlu je pri poveljevanju pomagal general Gamberra s svojima dvema italijanskima armadama. Nemec je svoje čete na prvi črti obiskal 8. novembra 1941 (10 dni pred operacijo Crusader) pri Sollumu in Halfaji in izrazil zadovoljstvo nad borbenostjo in pripravljenostjo. Toda za fronto je bil Tobruk še vedno v britanskih rokah, zato se je Rommel v svojih mislih poigraval s taktičnimi zamislimi o njegovi zasedbi. A nenadoma so se v puščavi prikazale britanske enote, operacija Crusader se je pričela.

Slab začetek …

Britanske enote so se pomikale v široki pahljači iz Maddalene ter obkrožile sovražne enote pri Sollumu in Halfaji, medtem ko je glavnina sil napredovala proti Gar Salehu, kjer so se formirali v dve udarni skupini. Skupina na levem krilu je krenila proti zahodu, vendar jo je italijanska oklepna divizija odbila pri Bir el Gubiju, skupina na desnem krilu pa je dobila hude udarce od nemške oklepne divizije. Glavni boj se je odvijal pri Sidi Rezeghu, ki je zaradi svoje višine dominiral nad okolico in bil tako strateško izredno pomemben. Ta bitka se je končala v nemško korist po zaslugi njihovih topov kalibra 80 mm in boljših nemških tankov. Britanci so se začeli umikati, Rommel pa je krenil v bliskovit napad na britanski oskrbovalni center pri egiptovski meji. Slednji je bil tolikšno presenečenje, da se je bil general Cunningham pripravljen popolnoma umakniti, kar se pa ni zgodilo, ko je njegov položaj prevzel general Ritchie. Zavezniki so zopet začeli napad proti Sidi Rezeghu in mesto znova zavzeli. Rommel se je 7. decembra nehal boriti in se je posledično umaknil proti zahodu na stari položaj pri El Gazali, vendar se je bil prisiljen umakniti še bolj nazaj, ko mu je 16. decembra grozila obkolitev. Njegove čete so se ustavile pri Agedabii. Britanci so ponovno krenili v napad, a jih je Rommel s tanki potisnil na območje, ki ga je obvladala nemška artilerija, in zavezniki so izgubili sto tankov. Rommel se je nato premaknil na položaje pri El Agheili, zaradi taktične prednosti, ki so jo položaji nudili, hkrati pa je bil na istem mestu, kjer je začel ofenzivo marca 1941.

… dober konec

Rommel je 21. januarja 1942 odšel v nov napad. V bistvu niti ni šlo za novo ofenzivo, ampak za okrepljeno izvidnico, nekaj motoriziranih kolon, okrepljenih s tanki. Zaradi razpršenosti britanskih čet so se Nemci gladko prebili skozi britanske gardne enote. Rommel je pridobil nazaj Bengazi in Derno ter se šele 7. februarja ustavil zahodno od El Gazale. Zavezniki so izgubili velik del območja, ki so ga osvojili le nekaj mesecev prej. Za Britance je to bil velik šok, še posebej za Winstona Churchilla, ampak novi ameriški tanki tipa grant so jim vlili novega upanja. Fronta je bila sedaj široka 60 km in je segala vse do morja. Rommel je nato 26. maja 1942 začel napad pri El Gazali, vendar so ga zavezniki odbili, saj je glavnina obšla okrepljena oporišča severovzhodno od Bir Hacheima in prišla celo do Sidi Rezegha. Toda Nemcem je delala oskrba sprednjih enot precejšnje težave. Več sreče so imele italijanske čete, ki so obkolile Bir Hacheim. Zaradi srditih tankovskih bojev so se Američani morali umakniti iz El Gazale in Tobruk je ostal odrezan. Britanci so vseeno verjeli, da bo Tobruk zdržal, nato pa so Nemci pričeli napadati iz zraka, pojavili so se bombniki JU-87 oz. štuke. Tobruk je padel 21. junija, predalo se je 32.220 vojakov.

Uresničene sanje

Hitler je za osvojitev Tobruka nagradi Rommla tako, da ga je povišal v naziv feldmaršala. Rommel je v pismu svoji ženi zapisal: »To, da sem postal feldmaršal, je zame uresničitev sanj.« Naziv feldmaršala je bil najvišji, nihče ni mogel imeti višjega, razen Göringa, za katerega so si izmislili poseben naziv, da je bil zadovoljen. V Prusiji se feldmaršal ni nikoli upokojil, ni mogle biti odpuščen oz., drugače povedano to je ostal celo življenje. Dobil je tudi ugodnosti, kot so svoj avto z voznikom in tajnico. Feldmaršalski naziv se je podeljeval samo človeku, ki je dosegel pomembno zmago v bitki ali pa zasedel neko »neosvojljivo« utrdbo. Biti feldmaršal je pomenilo, da si postal nesmrten.

(Se nadaljuje)

Foto: Wikipedia