O mnogih nesmiselnih direktivah evropske unije čivkajo že vrabci na strehah. Le kdo se ne spomni ”genialnosti”, kot so bile direktive o ukrivljenosti kumaric ter banan? Kdo izmed nas še ni izrekel kritične besede glede bruseljske birokracije? Takšni primeri nam pač kažejo na mnoge napake trenutne evropske unije, procesa evropske integracije in predvsem odtujenosti evropskih institucij od vsakdanjih problemov ljudi. A vendar to samo po sebi ni nič nenavadnega. Že Kafka je podal mnoge ironične opise takratne habsburške birokracije. A vendar, nas pa trenutna geopolitična stvarnost ne sme zavesti v prehitro in nekritično zavrnitev evropskega projekta. Ravno združevanje evropskih držav je pot, katera bo lahko Evropo ponovno naredila svetovno relevantno in v tem smislu pritrjujem opazkam Larisa Gaiserja in dr. Boštjana Udoviča, ki sta na okrogli mizi o ukrajinski krizi opozorila na dejstvo, da je močna Evropa zadeva, katera ni v interesu trenutnih velesil, ne Rusije ne ZDA. Toda evropska stvarnost, katero nam kažejo uvodni primeri, nas pa tudi ne more napeljati k ”ljubezni do evropske unije”. Da pa ne bom zašel k značilnemu slovenskemu pritoževanju čez vse, naj v tovrstnem prispevku poskusim ponuditi nekaj predlogov.
Človek in skupnost
Znameniti zgodovinar, pripadnik modernistične šole študija nacionalnosti in nacionalizma, Benedict Anderson je v svoji knjigi Zamišljene skupnosti podal opazko, da so zamišljene oz. s tujko imaginarne vse skupnosti, ki so po obsegu večje od vaške skupnosti, ker se vsi pripadniki skupnosti med seboj ne morejo poznati. Opazke pa ne navajam zaradi poskusa ”spodkopavanja” nacionalne države temveč zaradi tega, ker odlično poudari pomen manjših skupnosti kot temeljnih in po svojem bistvu bližjih človeku. Še bolj ”plastično” pa je to dejstvo opisal Erik von Kuehnelt-Leddihn, ko je zapisal, da bi moral biti kmet Schmidt iz Hindelanga najprej ponosen na dejstvo, da je pripadnik svoje družin in lastnik kmetije, nato da je vaščan Hidelanga, nato prebivalec dolina Allgau, nato Bavarec in njegova pripadnost Nemčiji in nemškemu narodu naj bi bila šele na koncu njegovega miselnega obzorja. Moderna miselnost pa je takšno ”hierarhijo pripadnosti”, žal, obrnila na glavo. Saj je človek kot bitje v veliki večini še zmeraj vezan na svoj dom v najožjem smislu besede in svetovljanstvo je v veliki večini primerov bolj ”poza” kot pa dejstvo. A s tem samo po sebi ni nič narobe, kar je problematično, pa je nepriznavanje tega načela v političnem in širšem javnem življenju, tukaj pa pridemo do načela subsidiarnosti.
Kaj je načelo subsidiarnosti?
Najprej naj namenimo par besed obrazložitvi načela subsidiarnosti, saj je le to že skorajda izginilo iz sodobnega političnega diskurza. Princip subsidiarnosti namreč izhaja iz katoliškega družbenega nauka, natančneje iz okrožnice Rerum Novarum, čeprav je bil še jasneje formuliran v okrožnici Quadragesimo Anno, med drugi pod vplivom nemškega teologa Oswalda von Nell – Breuninga. Bistvo načela subsidiarnosti je v tem, da naj se rešitve, politične odločitve najraje sprejemajo na čim manjši instanci. Se pravi, če nekaj lahko učinkovito reši ali upravlja družina, naj le to opravi, če družina tega ne zmore, naj to reši krajevna skupnost itd. Se pravi, gre se za to, da naj manjše instance, katere so bližje vsakdanjemu življenju ljudi le to rešujejo namesto centralne državne ali pa celo nad – državne oblasti. Velja pa omeniti, da je načelo subsidiarnosti sprejeto tudi izven krogov katoliške politične misli in je precej sprejeto v klasično liberalnih / libertarnih in konservativnih krogih, kot eden izmed temeljev tovrstne politične misli, med drugim tudi po vplivom Edmunda Burka in njegove politične misli o pomenu neformalnih institucij.
Načelo subsidiarnosti in evropska integracija
Glede na videno iz uvodnih primerov nesmislov evropske birokracije bi si mislili, da Evropska unija tovrstnega načela ne pozna ali pa vsaj ne upošteva, a resnica je vendarle drugačna. Vsaj v teoriji je načelo subsidiarnosti temeljno načelo evropskega prava, saj naj bi EU postavljala zakone in ukrepala zgolj tam, kjer je moč posameznih držav nezadostna. Princip subsidiarnosti je bil tako vpeljan v evropsko pravo z mastritsko in lizbonsko pogodbo in je tako del temeljnih principov evropske unije. Na pomen načela subsidiarnosti pa je večkrat opozarjal tudi eden izmed prvih zagovornikov združene Evrope Otto von Habsburg.
Subsidiarnost in prihodnost Evrope
EU in mnoge sredinsko usmerjene stranke s projekti kot so, ”Mi državljani Evrope”, poskušajo povečati zavest o pripadnosti Evropi in evropski uniji, a kot smo nakazali v zgornjih odstavkih, je to boj z mlini na veter, saj je tako velika državna tvorba daleč od človekovega vsakdanjega življenja, posebej ob količini birokracije in regulacij, ki padajo na manjše tvorbe. Evropska unija bo tako, če želi preživeti in se približati svojim državljanom, morala začeti resno uveljavljati načelo subsidiarnosti, kot je v njenih temeljnih listinah tudi zapisano.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
