Razprave in polemike okrog novega družinskega zakonika (DZ) bodo v naslednjih tednih vroče in politično zabeljene, tako kot je to v Sloveniji vedno, ko gre za etična in s tem vrednostna vprašanja.
Za ponazoritev tega dogajanja lahko uporabimo odličen pogovor z zdravnikom in psihoterapevtom dr. Viljemom Ščuko v Objektivu časnika Dnevnik (14. januarja). Ko dr. Ščuka razloži problem Ojdipovega kompleksa in postavi tezo, da mora otrok dobiti ljubezen od matere in odgovornost od očeta – če tega ne dobi, se »vzgoja zaplete« in »na koncu so vsi nesrečni« –, novinarka v vprašanju, ki sledi, pravilno ugotovi: »To, kar ste povedali, bodo nasprotniki družinskega zakonika najbrž razumeli kot dokaz, da lahko dobro deluje le ‘tradicionalna’ heteroseksualna družina.«
Vprašanje tradicionalnosti in naprednosti?
Dr. Ščuka se na to vprašanje odzove ne kot strokovnjak, ampak s političnim odgovorom, da »nasprotniki družinskega zakonika marsikaj razumejo tako, kot hočejo razumeti«, češ, važno je, da otrok dobi ljubezen in odgovornost, ne glede na to, kdo mu to da. Na naslednje vprašanje, ki logično sledi, ali je mogoče, da se torej vlogi moškega in ženske v družini zamenjata, dr. Ščuka samega sebe v prejšnjem političnem odgovoru zanika in znova postavi jasno tezo: »možno je, toda antropološko in telesno je to težko … Spolne vloge pri otrocih se v tem primeru, domnevam, teže vzpostavijo. Domnevam pravim zato, ker imamo še tako malo izkušenj z življenjem v istospolnih družinah. Raziskave, ki so jih delali v tujini, so nezadostne, ker so istospolne družine precej nov pojav.«
Biološke in antropološke danosti nesporno pogojujejo vlogo matere in očeta, hkrati pa s tem tudi spolno identiteto otroka. Pri tem ne gre za vprašanje tradicionalnosti in naprednosti, ampak za vprašanje, kaj je tisto, kar človek s svojo naravo dobi in kar mora v njej spoštovati, ker gre preprosto za zakonitosti, ki jih niti s svobodo niti z razumom ne moremo spremeniti, torej niso posledica kulture, kot bi nekateri radi v aktualni razpravi problem predstavljali.
Škoda, da dr. Ščuka, ki ga kot diagnostika permisivne kulture visoko cenim, ni zmogel političnega poguma in bi jasno povedal, da imajo nasprotniki DZ v tej točki prav. Prav imajo tudi v nekaterih drugih stališčih, ki jih dr. Ščuka tudi navaja. Neprestano sklicevanje zagovornikov novega DZ na razne raziskave je vprašljivo, ker je vzorec respondentov majhen oziroma »nezadosten«.
Eksperimenti postajajo merilo
Argumentacija s tega vidika je zato zavajanje javnosti, čemur pa smo priče od začetka polemike o DZ. Pobudniki novega DZ se tudi sklicujejo na dejstvo, češ da istospolne družine obstajajo in da je njihov status oziroma predvsem status otrok potrebno zakonsko urediti. Urejanje tega vprašanja temelji na domnevah in ne na dokazanih ali dokazljivih dejstvih. Zakonodajalec tako celotno družbo sili v položaj, ko naj nekaj eksperimentov postane merilo za zakon, za normo, za civilizacijsko pravilo. To je tako, kot bi znanstvenik na podlagi nekaj eksperimentov svojo hipotezo razglasil za tezo, ne da bi imel kritično maso dokazov in ne da bi pustil, da preteče dovolj časa, da se hipoteza lahko utrdi v tezo.
Zagovorniki DZ, ki se radi sklicujejo na stroko, metodološko grešijo in zavajajo. Še huje pa je to, da želijo vprašljiva in domnevna dejstva spremeniti v civilizacijsko pravilo, ki pomeni kopernikanski preobrat na področju družine. Pri tem pa jih tako rekoč sploh ne zanima dejstvo, da je človek od svojega obstoja naprej milijone let eksperimentiral razmerje med spoloma in odnos do otrok. Da torej ne odkrivamo neznanega področja, ampak prej toplo vodo. Vse civilizacije so morale urejati razmerje med spoloma, odgovornost med njima in do otrok, ki so posledica takšnega odnosa. Mi se torej sedaj postavljamo nad vse civilizacije in njihove kodifikacije. Seveda, to lahko počnemo zgolj iz ene predpostavke, ki je v tem, da je človekova svoboda absolutna in da ji ni potrebno spoštovati nobenih meja, tudi mej narave ne.
Kam nas to pelje pri segrevanju ozračja, vsi vemo in bijemo plat zvona. Kam nas bo to pripeljalo pri človeku in njegovih razmerjih, težko predvidevamo, zato velja vsaj zdrava mera previdnosti, ne pa brezglavo prehitevanje, ki je skregano z zdravo pametjo in še z znanostjo povrhu.
Zato si poglejmo, kaj novi DZ dejansko spreminja in kje je ključni problem tega preobrata.
Otrok kot temelj družinskih razmerij
Še veljavni zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v 1. čl. pravi, da ta zakon ureja »zakonsko zvezo«, »razmerje med starši in otroki in med drugimi sorodniki«. 3. čl. opredeljuje zakonsko zvezo kot z zakonom urejeno življenjsko skupnost moža in žene, katere pomen je zasnovanje družine. Pred tem 2. čl. opredeli družino kot »življenjsko skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo«. Torej dosedanja zakonodaja izhaja iz logične predpostavke, da je najprej potrebna zveza med možem in ženo, ki imata namen ustvariti družino, torej dobiti otroke. Družina je torej posledica zakonske zveze med možem in ženo.
Novi DZ to logiko postavlja na glavo. V 2. čl. opredeli družino kot »življenjsko skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo«. Družina po tem predlogu uživa posebno varstvo zgolj »zaradi koristi otrok« in ne več tudi zaradi koristi staršev. Zato je po novem tudi družina opredeljena kot življenjska skupnost, v kateri je prioriteta otrok in ne starša oziroma zakonca. Posledično je tudi zakonska skupnost opredeljena kot »življenjska skupnost moškega in ženske, katere sklenitev, pravne posledice in prenehanje ureja ta zakon«. Zakonska zveza tako ni več skupnost med možem in ženo in tudi ni več naravnana na zasnovanje družine.
Novi DZ skuša bistveno spremeniti opredelitev družine in zakonske zveze. Niti približno ne gre samo za vprašanje, da nikomur ničesar ne vzame in da samo razširja pravice ter ureja novonastali položaj družinskih razmerij. Nove opredelitve zakonske zveze in družine izhajajo iz predpostavke otroka in ga kot edinega postavljajo za merilo, ki naj določa to, kar imenujemo družina. Takšno postavljanje otroka za temelj družinskih razmerij je lahko na prvi pogled všečno in se v javnosti dobro sliši. Dejansko pa sprevrača logiko razmerij, ki pripeljejo do družinskih razmerij; teh ne more biti, če vsaj biološko na ta ali oni način nista udeležena pri nastajanju novih človeških bitij oba spola.
Zato dosedanji zakon pravilno najprej ureja zakonsko zvezo in za tem razmerja med starši in otroki oziroma sledi notranji nujni povezanosti med zakonsko zvezo in družino. Podobno to ureja tudi ustava, ki v 53. čl. že v naslovu postavi vrstni red zakonska zveza in družina ter v nadaljevanju pove, da se z zakonom najprej ureja zakonska zveza, potem družinska razmerja in da država varuje družino ter v njej »materinstvo in očetovstvo«, nato otroke in mladino, kar je edino logično, saj drugega ni brez prvega.
Spolitizirana predreferendumska razprava
Novi zakon se v celoti izogne pojmom materinstvo in očetovstvo in v sami strukturi členov uvrsti načelo otrokove koristi v uvodne določbe, člene o zakonski zvezi pa v drugi del. Če je v veljavnem zakonu zakonska zveza skupnost moža in žene, je v novem stvar »svobodne odločitve … na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči«. Zavestno sta izpuščeni besedi mož in žena ali moški in ženska, ker bi seveda to onemogočalo homoseksualne zveze kot enakovredne zakonske zveze.
Samo iz navedenega je že dovolj jasno, da stojimo pred izjemno zahtevno in zapleteno materijo; da želijo nekateri spremeniti temelje civilizacije, ki ji smemo pripisati vsaj štiri tisočletja razvoja in obstoja. Spolitizirana predreferendumska razprava z vsemi ideološkimi predsodki, ki jih je Slovenija polna, nas lahko vrže v eksperimentiranje brez resno predvidenih posledic.
Vir: Družina
