Po besedah predsednice vlade je ta v mesecu in pol vzpostavila dialog s protestniki in začela reševati podjetja ter brez groženj dosegla dogovor s sindikati.
I. Dialog s protestniki
Dialog s protestniki se zdi manj pomemben od ostalih dveh dosežkov, ker imajo ti v demokratični družbi na voljo tudi druga orodja za pridobitev političnega vpliva od ulice. In ker vlada s številnimi skupinami nima nobenega dialoga; denimo z davkoplačevalci, ki jih za razliko od protestnikov in sindikatov ne vpraša če je v redu, da jih še malo obdavči. Po drugi strani pa je protestniško gibanje potem, ko so ga zapustili volivci Pozitivne Slovenije in Socialdemokracije ter proračunske interesne skupine zdesetkano in ne predstavlja več omembe vredne politične sile. Bolj pomembno od samega dialoga in njegove vsebine je, da predsednica vlade navaja kot dosežek svojega vladanja nekaj, kar je v resnici komično propadlo. Protestniki so srečanje z njo gladko zavrnili oziroma ji celo sporočili, da je za njih njena vlada nelegitimna. Ne glede na to, kaj si o tem mislimo (o.m. da je bilo to neprimerno in neumno in da demokracija zahteva drugačno obnašanje) to srečanje ni doseglo cilja, ki ga ja predsednica vlade javno oznanila, ko je protestnikom pisala: “Želela bi se seznaniti z vašimi predlogi za sodelovanje in s tem začeti odprt dialog”.
II. Reševanje podjetij
Reševanje podjetij je vlada začela z jamstvom za Cimos. Da bi razumeli politično motivacijo reševanja tega podjetja je potrebno razumeti njegovo lastniško strukturo. Ideologija nacionalnega interesa je v majhni Sloveniji povzročila precejšnjo lastniško prepletenost večjih družb in s tem tudi sistemsko tveganje. Tako ima v družbi Cimos Prvi pokojninski sklad vezanih kar 44% vseh sredstev. Delnico Cimosa pokojninski sklad vrednoti po skoraj 7 evrov, v resnici pa je morda vredna 1 evro. Vendar se tega ne sme priznati, saj bi padec delnice na njeno realno vrednost razvrednotil pokojninske prihranke 30.000 ljudi, večinoma iz javnega sektorja. Zato tudi ni mogoče najti zasebnega investitorja ali banke, ki bi posodila denar brez državnega jamstva. In zato ni bil dosežen prvi dogovor s Cimosom lanskega decembra, saj lastniki niso bili pripravljeni pristati na nižjo ceno delnice. Zakaj so se pri Prvem pokojninskem skladu odločili vezati 44% vsega premoženja v Cimos bi veljalo vprašati podpredsednika nadzornega odbora Modre zavarovalnice, ki sklad upravlja – sindikalista Branimirja Štruklja? Zelo verjetno so bila zadaj standardna politična kupčkanja in enako politično nesprejemljivo je danes pustiti sklad pasti.
Potem je prišel Gašpar Gašpar Mišič. In “rešil podjetje”. Kako? Tako, da je pristal na za državo dvakrat višjo ceno delnice, kot jo je bila pripravljena plačati prejšnja vlada (ki jo je že tako ali tako bila pripravljena preplačati). In lastniki so na zlato padalo z veseljem pristali (v njihovih očeh pa si Gašpar Gašpar Mišič nedvomno zasluži nagrado!) Takšno “reševanje” seveda ne pomeni, da je podjetje s 350 miljoni dolgov sposobno odslej preživeti na trgu. Pomeni zgolj, da so davkoplačevalci obilno častili dosedanje lastnike, le ti pa so se začasno izognili razvrednotenju premoženja in na srednji rok dobili butastega partnerja z veliko denarnico.
Prihodnji projekt Gašparja Gašparja Mišiča je reanimacija Primorja. Sledi SCT. Finance ob tem poročajo, da Černigoj in Zidar že ploskata z ušesi.
III. Dogovor s sindikati
Zadnji veliki uspeh vlade je dogovor o nižanju plač s sindikati. Ali, če ga imenujemo s pravim imenom, dogovor sindikatov z vlado o neodpuščanju, uravnilovki in prenosu rezov iz plač na investicije. To so bile namreč tri stvari, ki so preprečevale, da bi se dogovor s sindikati sprejelo prej.
Prejšnja vlada ni želela nižati plač, ampak plačno maso. Posledično bi se zmanjševalo število zaposlenih v javnem sektorju in ne njihove plače. S tem bi dolgoročno rešili strukturni problem – prevelik javni sektor. Gregor Virant je sindikatom popustil. S tem se ni niti dotaknil resničnega problema, ampak ga je še poslabšal. Ne le, da imamo kljub dogovoru še vedno preveč zaposlenih v javnem sektorju, ampak so zdaj ti še podplačani.
Povrhu dogovor velja le dve leti in kot takšen spominja na znamenito plačno reformo, ki je tudi nastavila mino neki prihodnji vladi. Včasih smo temu rekli pometanje težav pod preprogo.
Prejšnja vlada ni želela pristati na dodatno plačno kompresijo oz. novo uravnilovko, ker imamo tega v Sloveniji že danes preveč. To je gnili kompromis, ki poveča negativno selekcijo v javnem sektorju in otežkoča optimizacije, katerih nosilci so večinoma tisti z višjimi plačami. Gregor Virant s tem ni imel težav.
Prejšnja vlada tudi ni želela okrniti investicij. Virant pa -po drugi strani- pristaja na rezerve v materialnih in drugih stroških in ne v plačah. Po domače: vlada, ki ima polna usta rasti in zagona gospodarstva je namesto plač javnega sektorja pripravljena rezati tisto, kar dejansko omogoča rast in zagon gospodarstva.
Na koncu je Virant vprašal zakaj prejšnja vlada takšnega dogovora ni podpisala že januarja? Zdaj…to bi bilo nekoliko lažje, če je takrat ne bi aktivno razbijal. Vsekakor pa bi bilo tudi brez tega še vedno problematično, saj se enostavno ni želelo popustiti v tolikšni meri, kot je to storil Gregor Virant. Če bi se takrat želelo skleniti takšen za sindikate udoben dogovor, bi se ga.
Živo se spominjam tedanjih leninističnih govorov Branimirja Štruklja na Ekonomsko socialnem svetu, prežetih z istimi sporočili, kot jih je ob podpisu sporazuma navajal Gregor Virant (Branimir pa se je poleg smehljal, kot da ne more verjeti svojemu vzgojnemu uspehu). Gre za povsem legitimna politična stališča. Le tega ne vem, kje v programu Državljanske liste piše, da je za ohranjanje javnega sektorja za vsako ceno, za negativno selekcijo v njem, za več davčne represije, za višjo plačno uravnilovko in za zažiranje v državne investicije za zadovoljevanje sindikatov.
Takšnih uspehov nikar!
Draga vlada, to niso uspehi države, ampak zmagoslavje interesnih skupin. Kar počnete je izvajanje nacionalnega programa reševanja tajkunov in javnega sektorja. Draga predsednica, glede fiskalnega pravila imate popolnoma prav – ob takšnem razmetavanju z davkoplačevalskim denarjem je to do leta 2015 povsem neizvedljivo. Ne zato, ker se ne bi dalo. Še manj zaradi upokojencev ali sociale. Ampak, ker v sedanji politični konstalaciji kot ujetnica rdečih interesov vi tega preprosto ne zmorete.
Vir: blog Libertarec
