Ni se še poleglo razburjenje javnosti, ko so pobudniki 40 dni za življenje molili pred ljubljansko porodnišnico za nerojene otroke in tako pokazali svoje prepričanje, da je tudi še nerojeni otrok najbolj popolno bitje v vidnem stvarstvu in da nihče nima pravice nad njegovim življenjem. Takoj so se pojavili nasprotniki s Pobudo za zaščito ustavnih pravic. Slednji trdijo, da shodi pred ginekološko kliniko grobo kršijo pravice žensk o odločanju o rojstvu otrok. Zahtevajo, da vladne institucije zagotovijo nemoteno uresničevanje teh pravic – tudi do splava. Tej gonji so se takoj pridružili režimski mediji (npr. Studio ob sedemnajstih, dne 8. marca 2016), celo varuhinja človekovih pravic, češ da molivci kršijo že pridobljene pravice do splava (10. marec 2016). Sklicujejo se na 55. člen Ustave, iz katerega naj bi bila ta »pravica« razvidna. Kdor prebere ta člen, ugotovi, da to ne drži, saj v ustavi piše, da imata starša pravico odločati o številu otrok. »Vidi« jo samo tisti, ki jo hoče oz. jo želi videti. Temu pravimo pozitivna halucinacija. Grafiti na pročelju ljubljanske stolnice, na fasadi frančiškanske cerkve in na zidu pri ginekološki kliniki izražajo stališče tistih, ki tako razpihujejo sovraštvo do vere in RKC. Ta naj bi s svojo »zastraševalno infrastrukturo« (pekel, nebesa) izzvala množične proteste proti prepovedi splava (Radio Slovenija, 9. april 2016). V Večeru, dne 2. aprila 2016, smo prebrali, da te pravice ne more ženski nihče odvzeti in jo dati drugemu, npr. kuriji, partiji.
Vendar ta pravica ne zadeva samo njo, kajti otrok, ki naj bi bil nekoč od nje neodvisen državljan, ni samo njen; je tudi očetov, od njegovih staršev; je tudi od njenih staršev, konec koncev je last celotne skupnosti. Ker zagovorniki splava do onemoglosti zagovarjajo to pravico, sprašujem: Kdo ji jo je dal materi? Kje? Kdaj? Kakšna je bila ta procedura in kako je potekala? Če je otroka dovoljeno ubiti pred rojstvom, po rojstvu pa je to kaznivo dejanje, nastopi izjemno resno in težko vprašanje, kdaj zarodek postane človek.
Odgovor je samo eden: od vsega začetka, od spočetja! To pa zato, ker je že nerojeni duhovno bitje. Da ima telo, ni težko ugotoviti; in dušo, ki jo predstavljajo psihični procesi, prav tako. Tu se razprava dvigne na višji, transcendentalni nivo, kjer gre za metafizične realnosti, ki presegajo čas, prostor in materijo. Te danosti presegajo znanost, čeprav se ta trudi, da bi jih proučevala in seveda tudi razložila. Dejstvo, da ima že nerojeni človek dušo, nas postavi na področje parapsihologije, ki vključuje množico pojavov kot je npr. ekstrasenzorna percepcija, prenos misli, bilokacija (istočasna prisotnost na dveh različnih mestih) in – pomislite – vstop skozi zaprta vrata s poveličanim telesom.
Uganke duha skušajo pojasniti znanosti kot je npr. filozofska antropologija (bistvo človeka), psihotronika, ki predpostavlja domnevno obliko energije, ki omogoča paranormalne fenomene, duhovno znanstvena psihologija in druge.
Obstoj duše preučujejo tudi filozofi, ki učijo, da je duh oživljajoči princip materije, pri čemer gre za človeku lastne sposobnosti mišljenja, refleksije in ciljne naravnanosti. Med njimi izstopa Hegel, ki opisuje glavne oblike duha kot je npr. subjektivno – osebni duh (zavest posameznika); objektivni duh (recimo pravo, vzgoja, religija, umetnost, znanost); absolutni duh, ki se v svoji božanski naravi odraža v svetovni zgodovini. Za veličino duha ne potrebujemo znanstvenih dokazov in ne parapsiholoških pojavov. Dovolj nam je opažanje številnih čudežev, ki so nam na voljo v svetovni zgodovini, npr. na grobovih svetnikov. V letu usmiljenja, ki ga je razglasil papež Frančišek, priteguje posebno pozornost spomin na patra Pija in Leopolda Mandića, ki ju odlikujejo jasnovidnost, nestrohnjeno telo in kreposti, ki se jim klanja vsa Cerkev.
Ko govorimo o pravici ženske do splava, smo torej pred kompleksnim vprašanjem, na katerega težko odgovorimo. Z enega vidika pa je odgovor nedvoumen: splav je bil, je in bo vedno zlo, ker ubije še nerojeno človeško bitje. To ni pravica, ampak patološka blodnja, ki odraža egoizem ali pa hudo duševno stisko. Zato je potrebno na tem področju nenehno izobraževanje, da ga ne bi prehitel obup in trpljenje, ki bi prisililo žensko v umor nedolžnega bitja, zaznamovanega s pečatom večnosti. Tudi če bi se ustanovilo neko mednarodno delovno telo, kjer bi morale biti zastopane mnoge vede, stroke in znanosti od medicine, (para)psihologije, antropologije, teologije, ontologije, prava, deontologije, bi težko postavilo neka splošna določila, po katerih bi se naj ženska ravnala; ne glede na to, ali se za poseg odloči ali ne. V vsakem primeru bi bila to osebna odločitev ne glede na morebiten nov zakon, ustavo ali kakršenkoli predpis. Pri materinem odločanju o življenju ali smrti njenega otroka imata pomembno vlogo njena svetovnonazorska usmerjenost in odnos do življenja. Posledice, takšne ali drugačne, bodo vedno prisotne in bodo spremljale njeno nadaljnjo usodo. Njihovo bistvo ni samo v telesu in v duši, ampak tudi v duhu, ki vse oživlja, kajti pisano je: »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje« (Jn 6,63).
Dr. Srečko Soršak je spec. klin. psihologije in član Skupine katoliških izobražencev v Mariboru. Članek v celoti odraža stališča vseh članov skupine do obravnavane problematike.
