»Spraševanje o smislu nima nobenega smisla«

Avtor: Dejan Steinbuch. Ob lanski katastrofi v Fukushimi je guverner Tokija razburil Japonce z izjavo, da je bil to tembatsu, božja kazen, ki bo izkoreninila egoizem in populizem, s katerim je okužena japonska politika. Tembatsu pa je tudi naslov zadnje knjige Boštjana M. Zupančiča, ki je nadaljevanje Prve od suhih krav.

Zupančič je doktoriral na Harvardu iz pravne filozofije in kazenskega prava, predaval na ljubljanski pravni fakulteti, bil je tudi ustavni sodnik, od leta 1998 pa je sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu.

Pogovarjala sva se v Strunjanu med hudo nevihto. Zunaj se je skoraj povsem stemnilo, veter je zavijal okoli vogalov in se divje zaganjal v lesena polkna. Občutek dramatičnosti je umiril profesor Zupančič, ko je med intervjujem prižgal cigaro. V svojih odgovorih je neizprosno neposreden, zlasti ko beseda nanese na slovensko družbo, njene mite in cankarjanstvo.

Kdo ali kaj je ta naš »tembatsu«, gospod profesor? Kdo nam je uničil državo: politiki ali smo si jo kar sami, ker smo jih mirno gledali?

Rekel bi, da je bolj na mestu drugi del odgovora, namreč da smo si jo sami. Najbrž ni naključje, da so na površino priplavali ljudje, ki so še vedno na površini; tisti stari latinski pregovor qualis rex, talis grex (kakršna čreda, takšen kralj), še vedno drži. Vprašanje tukaj je pravzaprav sama demokracija. Demokracija v nekem narodu je o njem prava resnica. Kaj se je npr. zgodilo v Franciji, ko je po statističnih merilih na površino priplavala Marine Le Pen z dvajsetimi odstotki, in to pri relativno visoki volilni udeležbi skoraj 80 odstotkov? Demokracija—enako kot statistika po zakonu o velikih številih—razkriva svojstveno družbeno realnost. Če v Sloveniji pridejo na površino Peterle, Janša, Virant itd., potem to pač precej pove o ljudeh, ki so jih kot politike videli na televiziji. Televizor tu lahko deluje kot stari roentgen. Ljudje vidijo skozi njih ali pa ne. Po tem se z njimi lahko poistovetijo ali pa se ne. Najbrž ni naključje, da so iz slovenske politike že na samem začetku tega procesa izstopili vsi, ki so imeli vsak svoj mininum slabega želodca. To je tudi moja osebna izkušnja.

…..

Nam je demokracija – glede na zgodovino zadnjih dvesto let – sploh pisana na kožo?

Vse vzhodnoevropske družbe so zaradi komunizma obglavljene. Elite so bile pobite. To je naredil komunizem ne samo pri nas, tudi v Latviji, na Češkem, Poljskem. Tistega malo meščanstva, kar ga je bilo v Sloveniji in je bilo zametek elite, ta se je šele začela po meritokratičnih kriterijih vzpostavljati v Avstro-Ogrski in Stari Jugoslaviji, so pobili, odpeljali, zatrli. Tega ni več. Razred, ki ste ga razbili, se ne vzpostavi več. Ampak to velja tudi za Irsko, denimo. Irska je tudi obglavljena družba, brez elite. Francija je tudi bila obglavljena po drugi svetovni vojni zaradi kolaboracije. De Gaulle je to zelo dobro razumel in je ustanovil elitne šole, Ecole Nationale d’Administration, Sciences Po, Ecole Nationale Superieure, ki so začele producirati novo elito. Vse, kar je danes na francoskem političnem prizorišču, razen Marine Le Pen in Sarkozyja, so »enarhi«, ljudje, ki so naredili Ecole Nationale d’Administration. To elito so si Francozi zavestno v nekaj desetletjih umetno ustvarili. Tista stara elita, ki je kolaborirala s prejšnjim režimom, je bila lustrirana, je ni več. Če danes francoske politike primerjate z ameriškimi, je to neprimerno višja raven. Pri nas pa nimamo Zahodne Nemčije, da bi nas iztreznila od kontinuitete norosti.

Kaj si mislite o Hollandu?

Levičar Jean-Luc Melenchon ga je sarkastično imenoval “le capitaine de pédalo dans la tempête«, torej za kapitana čolnička na pedala v nevihti. To je spet psihološko vprašanje voditeljstva. Po mojem je v Franciji pozitivno voditeljstvo še vedno možno.

Ameriške volitve? Konzervativci ne bodo kos Obami, nimajo pravega kandidata, Romney je zelo bleda figura, bolj statist kot igralec.

Obama je narcisoiden, patološki narcis. Nima programa, je samo fasada. Treba ša je zelo dobro pogledati, kdo stoji za njim. Komu streže. Če pogledate spletno stran ICH, Information Clearing House, ki je po mojem ena najboljših spletnih strani, boste videli, da so Obamo zelo zgodaj spregledali. Kajti znanstveno je dokazano, da »gliha vkup štriha«. Poglejte, s kom se je obkrožil in videli boste, komu služi. V tem je Obama podoben Pahorju. Njegov edini program je bil, da ostane v luči žarometov. Kar je veljalo tudi za Drnovška. To je bil njegov edini talent. To ni leadership, je pa odlična fasada za tiste, ki so za njim. In ker je demokracija postala poligon za manipulacijo z javnim mnenjem, so Obami težko našli tekmeca, ki bi mu bil kos v tem narcisističnem projektu. Narcis in sociopat deluje tako, da odreagira na tisto, za kar instinktivno, prededipalno ve, da se ljudje odzivajo. O tem pišem v knjigi Tembatsu. Na eni strani se sliši skrajno demokratično, da se predsednik populistično obnaša kot odvisna spremenljivka tistega, kar množice hočejo. Toda v ZDA on odreagira tako, kot mu pripravijo tisti, ki ga dirigirajo. Kar je bil mogoče problem s Pahorjem, ki ga pač ni nihče dirigiral. Svojega projekta tak narcis nima, a ker je odličen igralec, ima scenarij in lahko zmaga.

….

Generala Maistra smo vseeno iz nekod potegnili.

Mogoče je bolj izjema. V ozadju, pod tem, globinsko, je pa tu ta psihoanalitični moment zavisti. Zavist in hvaležnost sta dva konca iste palice. Slovenci razglašajo »fovšijo«, zavist za svoje nacionalno čustvo. Ne zavedajo se, da s tem o sebi ogromno povedo. Kajti zavist je, kot je rekel že Geofrey Chaucer, morilka vseh drugih vrlin. Tudi napuh po katoliški teologiji. Torej narcizem. Z drugo besedo, vprašanje ni samo to, ali so Slovenci zavistni, pač pa tudi, ali so nehvaležni. Recimo v osebnih odnosih. Nehvaležnost je veliko hujša od tatvine, pravi Stara zaveza. Ljudi sodimo po dejanjih, ne po sladkih besedah. Bežite od tistih, ki niso hvaležni! Pri visoki stopnji zavisti, ki je večinoma celo nezavedna, se poreže vsak mak, ki sredi polja kima. Razen če gre za tujo avtoriteto. Zato je pa Cankar rekel tisto o hrbtu in tujem biču. Zdaj je Slovenec, ki se obnaša mazohistično, zbegan, ker tujca ni več in hrbet ne ve, kje naj dobi bič. Bič je fetiš, mazohistični falos. Toda če bi zdaj prišel kak von Habsburg, bi ga niti ne sprejeli več, ker se je medtem privalil apatični prededipalni tsunami. Ker je Nietzschejev Bog mrtev, ni več simbolne kastracije, ni ne mej ne pregrad, in istovetenja z Očetom. Vedno omenjam ta genialni ruski film Vozvraščenje, pred kratkim so ga predvajali na Drugem programu. Vrnitev prikazuje kritično situacijo, pri kateri se drugotno istovetenje z očetom zgodi le, če fantek z mame »preklopi« k očetu, ali pa se ne zgodi – in potem ni leadershipa. Potem ni Velikega Očeta, ki je Bog, Jahve, Alah… Nasprotno, Le grand Autre je mrtev. Ne govorim o metafiziki, govorim o minimalni stopnji spoštovanja, skrupuloznosti. V edipalnem trikotniku je model za vodenje oče. In če tega ni, potem tiste razcefrane vrvi, o kateri sva prej govorila, nihče več ne more potegniti skupaj. Tudi če bi šla ladja naprej. No, še to. Če deček ni izstopil iz materinega zrkla, ne more hrepeneti. Ostane mu torej le nezavedni nagon uničenja.

….

Nekoč ste citirali tezo, ki se je konec osemdesetih pojavljala v Ameriki, in sicer da se je kapitalizem eshatološko izčrpal. Še tako mislite?

Odlično vprašanje! To je bil Willam Buckley, konzervativni komentator. Ko je to rekel, sem skočil in napisal esej On meaning, ki je bil potem preveden v slovenščino kot K smislu in izšel v Reviji 2000. V bistvu so bile to variacije na temo, odkod smiselnost sploh prihaja. To je vprašanje! Ki je lahko predsatorično ali postsatorično. V knjigi Tembatsu kritiziram Terryja Eagletona, ki govori o tem, da življenje nima smisla, razen če greš v jam session in igraš v orkestru, kjer se zliješ z glasbo in si potem, hehe, srečen. Spraševanje o smislu nima nobenega smisla. Ponavadi je to znak depresije. Klasična bipolarnost. Satori pa je te vrste stik z večnim, neskončnim, ki to vprašanje v trenutku, enem samem trenutku, napravi brezpredmetno. Če govorimo o smislu življenja, o eshatologiji, potem je za Buckleya jasno, da je bil kapitalizem vzpostavljen na protestantskemu odrekanju – kar je prihajalo iz močne edipalizacije – in odlaganju užitka na drugi strani. To se je zaradi porabništva in hiperprodukcije moralo pretvoriti v hedonizem. Takšen, kakršnega Danny Boyle v projicira filmu Plaža, The Beach, ki je bil čisto napačno razumljen. Pa je huda kritika hedonizma in prededipalnosti. Da bi to razumeli, je treba videti tisti drug Boylov film, Plitvi grob, The Shallow Grave.

Kapitalizem nujno vodi v hedonizem. Mora. Ker potrebuje porabo, potrošništvo, ki je v kapitalizmu logična sekvenca. Današnji problem je na primer v tem, da je te porabe premalo. Za kapitalizem je to grozno. Kapitalizem kot eshatologija, ki je delovala edipalno in programirana na eskezo, šparanje, treznost, na odrekanje, je prešel v naslednjo fazo, in to je ta hedonizem. Ki se je zgodil potem, ko so imeli ljudje šest bančnih kartic in so morali, ker niso mogli plačati svojih dolgov po 12. poglavju Ameriškega bankrotnega zakonika, nujno razglasiti svoj osebni stečaj. To se je potem v groteskni obliki pokazalo s toksičnimi nepremičninami, s hišami, ki so bile kupljene na nič. Karikatura hedonizma. Buckley je v bistvu rekel napačno; ni kleč v tem, da se je kapitalizem eshatološko izčrpal, pač pa v tem da sta se odlaganje zadoščenja in edipalnost eshatološko izčrpala. Toda tega sredi osemdesetih ni mogel razumeti, ker se ker niso mogli plačati svojih dolgov nikomur sanjalo sanjalo ni, za kaj v resnici gre, kaj nas čaka.

Več: blog Steinbuch