Na edinem soočenju na POP TV na temo Družinskega zakonika, ki je bilo v torek 12. marca, je predsednik Družinske pobude Tomaž Merše opozoril na velikanska pooblastila, ki jih dobivajo Centri za socialno delo. Po njegovem smo vedno bolj pod nadzorom Centrov za socialno delo, ki v okviru Centrov uvaja neke vrste tajno družinsko policijo.
Pretirana pooblastila centrom za socialno delo
Zdi se nenavadno, ko Merše trdi, da se Centri s svojimi pooblastili vtikajo v življenja družin, ko lahko zaslišujejo otroke brez naše vednosti. Kar omogoča, da najstniki izsiljujejo svoje starše, da bi dosegli to kar hočejo, z Družinskim zakonikom pa jim damo orožje, da to lahko počnejo. Na soočenju so bile zato izpostavljene dileme, ki so problematične in o katerih se do sedaj nismo preveč ukvarjali. Vendar se takšno razmišljanje zdi nenavadno samo v primeru, če zakonik gledamo od daleč.
Ko pogledamo člene 163., 178., 184. in 181., vidimo, kakšna ogromna pooblastila dejansko dobivajo Centri za socialno delo. V 181. členu, ki govori o omejitvah pravic staršev v postopkih pred Centri za socialno delo, je zapisano, da Center za socialno delo lahko v postopkih v zvezi z otrokom razgovor z otrokom opravi brez soglasja staršev, če oceni, da je to v korist otroka, ter da zaradi varstva koristi otroka lahko Center za socialno delo staršem zavrne vpogled v zapisnik o razgovoru z otrokom. Staršem kot prvim skrbnikom otrok je s tem členom onemogočeno, da bi v primeru morebitnih problemov imeli stike z otroci ali, da bi lahko videli zapisnik.
V členu 184., ki govori o dolžnosti obveščanja, pravi, da so državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, nosilci javnih pooblastil, izvajalci javnih služb in nevladne organizacije, ki pri svojem delu izvedo za okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati na ogroženost otroka, dolžni o tem takoj obvestiti pristojni center za socialno delo ali sodišče. Govorimo o popolnem nadzoru države nad državljani.
V členu 163. , ki govori o nujnem odvzemu otroka, je zapisano, da v primeru, ko je z verjetnostjo izkazana tako huda ogroženost otroka, da je njegove koristi mogoče zavarovati le s takojšnjim odvzemom otroka staršem, Center za socialno delo odloči in izvede ukrep nujnega odvzema otroka ter ga namesti k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod. Prav tako je zapisano, da Centru za socialno delo lahko pri dejanju takojšnjega odvzema otroka staršem nudi pomoč policija, skladno s predpisi, ki urejajo delovanje policije. Zoper odločbo o nujnem ukrepu pritožba ni dovoljena, če Center za socialno delo v 48 urah po izvedenem ukrepu sodišču predlaga izdajo začasne odredbe.
V čem so predlagani členi sporni
Seveda je nadzor potreben in nujen v primerih, kadar se dogaja nasilje ali zlorabe. Nasilje in zlorabe je potrebno vedno preganjati in omejevati. Potrebno je določiti resnične probleme ter ustrezno ukrepati. Oziroma, ne iskati probleme, kjer jih ni, recimo iskati probleme in težave, kjer ni jih. Zato se v zvezi z 181. članom nikakor ni možno strinjati z izjavo zagovornice zakonika dr. Anje Kopač Mrak, ki govori o vidikih varovanja pravic otrok v omenjenih členih.
Po 181. členu se lahko omejijo pravice staršev v postopkih pred Centri za socialno delo, kjer se lahko zgodi, da starši niso prisotni pri razgovorih z lastnimi otroki, prav tako Center za socialno delo staršem zavrne vpogled v zapisnik o razgovoru z otrokom. Skratka, starši nimajo pravice vedeti, da je bil otrok zaslišan in kaj je govoril.
Člen bi bil sprejemljiv, če bi imel določene varovalke. Recimo, da starši niso prisotni ob utemeljenem sumu spolne zlorabe v družini, ob utemeljenem sumu ogroženosti otroka, ob utemeljenem sumu, da starši zanemarjajo svoje starševske dolžnosti. Ali kjer bi bili podani varovalni mehanizmi, oziroma, kako lahko starši zagovarjajo svojo vlogo. Vendar, ko beremo ta člen, ni naveden noben tak pogoj. Ampak je za zasliševanje vašega otroka dovolj že, da Center za socialno delo oceni, da je njegovo tajno zasliševanje v otrokovo korist. Če imajo centri za socialno delo pravico, da zaslišujejo otroke brez kakršnegakoli utemeljenega razloga, tega ni mogoče razumeti drugače, kot neutemeljen vdor države v zasebnost družine. Ali res želimo vzpostaviti sistem, ko bodo otroci siljeni v postopke, da bi nevede ovajali lastne starše? Ali ne gre pri tem za izkoriščanje odprtosti, naivnosti in dobronamernosti otrok zato, da bi se pridobilo od njih informacije, s katerimi bi potem država izvajala postopke proti staršem
Členi so sporni tudi z drugih večih vidikov. Ustava v svojem 35. členu zagotavlja nedotakljivost naše telesne in duševne celovitosti, zasebnosti in osebnostnih pravic. V našo Ustavo smo tudi zapisali v 25. členu, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov. To pravico do pritožbe so še dodatno zaščitili v Kazenskem zakoniku (KZ-1).
Sporni Družinski zakonik torej vzpostavlja pravno podlago za totalitarne posege v družinsko življenje. Uslužbenci Centrov za socialno delo bodo imeli pravico, da otroke poljubno dolgo zaslišujejo in to brez vednosti in dovoljenja staršev. To predstavlja grobo kršenje pravic staršev in prevelik poseg v duševno integriteto otrok.
Kako v primeru, če otroci lažejo ali izsiljujejo?
Seveda je potrebna ničelna toleranca do nasilja in zlorab in to vedno in povsod. Vendar se napaka ali zloraba lahko zgodi tudi s strani države. Kot rečeno, sistem sam in zakon nima mehanizmov s katerimi bi starši vplivali na državo, ki bi naredila napako, ali ki bi zlorabila moč institucije.
Poglejmo si primer, ko so v ozadju laži s strani otrok, npr. preproste otrokše laži, ki se dogajajo ali laži zaradi zamer ali upiranja staršem. Otrok v šoli govori, da ga starši tepejo. Seveda to ni res, to je lahko slišal samo v pogovoru, ali so mu samo grozili. Vendar, ko pride v šolo ali kam drugam, kjer to slišijo, npr. učitelji bodo to posredovali naprej. Pridejo delavci iz Centra za socialno delo, odpeljejo otroka, po možnosti še s policijo, ga zaslišijo, starši ne morejo nič, niti pogledati v zapisnik, kaj so socialni delavci delali z otrokom. Dodatno je v členu 161., ki govori o otrokovem mnenju, zapisano, da Center za socialno delo in sodišče pri odločanju o ukrepu za varstvo koristi otroka upošteva otrokovo mnenje, ki ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.
Vendar v opisanem primeru ni mehanizmov, ki bi preprečili morebitno zlorabo s strani države. Recimo, ni predpisanih vzvodov ali nadzora nad tem, kako ločiti ali otroci lažejo ali ne lažejo, kaj pomeni ogroženost otroka, kaj pomeni korist otroka, kakšni so mehanizmi nadzora nad ravnanjem socialnih delavcev, kakšne so pritožbene poti, poti do odškodnin v primeru napak države. Ni definiranih dovolj dobrih kriterijev in niti mehanizmov.
Dosedanje zablode socialnih služb
Takšna prekomerna pooblastila, ki nimajo nadzorne funkcije so problematična tudi zaradi tega, ker smo v zadnjih letih slišali o kar nekaj zablodah s strani socialnih služb. Primerov je kar nekaj. Asji Jež bo morala država plačati 21.500 evrov odškodnine zaradi neprimernega in predolgotrajnega postopka dodelitve otroka po razvezi staršev. Šišenski Center za socialno delo je duševni bolnici pred leti postavil skrbnika, ta je namesto v njeno korist, kot kaže, ravnal v svojo. Socialni delavec je zlorabil položaj in oškodoval varovanko.
Skratka, očitno se napake na strani socilanih služb dogajajo. Zato je previdnost še toliko bolj na mestu in so dodatne varovalke v zakonih še toliko bolj potrebne in smiselne.
Dodatno so bile socialne službe v preteklih letih s svojim delom tudi predmet korupcije. Komisija za preprečevanje korupcije je maja leta 2009 pod vodstvom Draga Kosa izdala pravno mnenje 164, v katerem gre po ugotovitvah Komisije za probleme, ki so prerasli raven posamičnega primera in po skupnih značilnostih predstavljajo t.i. sistemski problem. Po njenem načelnem mnenju ravnanje uradnih oseb Centrov za socialno delo, ki pri opravljanju strokovnih nalog za ureditev izvrševanja roditeljske pravice in stikov z otroki s pristransko obravnavo enemu od staršev omogočijo neupravičeno prednost v nadaljnjih postopkih, kar ustreza definiciji korupcije po 3. alinei 2. člena ZPKor.
Komisija je v obdobju od novembra 2008 do marca 2009 prejela več prijav, povezanih z delom Centrov za socialno delo ter upravnih in pravosodnih organov pri urejanju izvrševanja roditeljske pravice in otrokovih pravic. Prijavitelji navajajo posamična ravnanja strokovnih delavcev centrov za socialno delo, izvedencev, strokovnjakov, odvetnikov in celo nekaterih institucij civilne družbe in dokazujejo, da so jim našteti s svojim ravnanjem bodisi zaradi pomanjkanja strokovnih znanj, bodisi zaradi pomanjkljive koordinacije ali drugih nagibov, povzročili škodo, nasprotnemu udeležencu pa neupravičeno prednost v postopku. Zbrano gradivo dokazuje, da je Center za socialno delo ravnal v korist ene stranke, državni organi, ki so vodili nadaljnje postopke, pa so svoje ugotovitve nekritično oprli na pristranske ugotovitve uslužbencev centra za socialno delo, kar zbuja upravičen dvom tudi v njihove končne odločitve.
Mnenje komisije nima nobenih sankcij. Komisija je na ta način oblikuje določene standarde, kot vzorce zaželenega vedenja, ki korupcijo preprečujejo tako, da se ljudje po njih ravnajo prostovoljno in se z občutkom osebne odgovornosti, ne zaradi grožnje s prisilo in kaznovanjem, izogibajo tveganjem, ne le posledicam korupcije. Tudi zato je na mestu previdnost in premislek o tem, kaj vse se lahko zaplete in kdo vse je v postopkih Centrov za socialno delo lahko oškodovan ali prikrajšan.
Kaj pomeni glas proti?
Če po eni strani zagovorniki zakonika podpirajo takšna pooblastila, kot je npr. izjava podpornice zakonika dr. Mateje Končina Peternel, ki govori prav o tem, kako naj država poskrbi za otroke, tudi za primere, če je otrok ogrožen zaradi zdravja ali verskega prepričanja staršev, se s temi členi odpira strašljivo področje možnih zlorab. Povsem sistemske narave, v kateri bodo kratko potegnili starši otrok.
Opisani problem je možno rešiti samo tako, da se začnemo v Sloveniji končno širše in bolj poglobljeno pogovarjati o Družinskem zakoniku. Razlogov za to je res veliko. Pogovor in razpravo pa je možno nadaljevati samo tako, da se zakonik zavrne, ter začnemo delati tam, kjer ljudje vidijo, da so problemi že sedaj. Zato na prihajajočem referendumu glas proti daje večjo možnost za padec zakonika, ter daje večjo težo temu, da se končno začnemo pogovarjati in iskati rešitve, ki bodoustreznejše, bolj življenjske in za vse nastudi bolj kvalitetne.
Foto: Center za socialno delo
