Najprej se moram posuti s pepelom, ker sem pred nekaj dnevi popolnoma narobe napovedal razplet predvčerajšnjega glasovanja o zaupnici slovenski vladi. Mogoče bi moral za vedeževanje zares uporabljati kakovostnejšo kavo. Vendar se bojim, da niti v tem primeru ne bi zadel pravilnega izida, ki je bil – mislim, da ne samo zame – v svoji nedvoumnosti velikansko presenečenje. Nikakor si pač nisem mislil, da bo jeza poslancev nekdanjih koalicijskih strank na Boruta Pahorja večja celo od želje po ohranitvi levega bloka na oblasti vsaj še nekaj mesecev. A če so se dan po dnevu D tolažili s tem, da so zrušili uničevalca levice, verjetno nimajo prav. Ni namreč Pahor uničil levice, marveč so prepirljive leve stranke uničile politika Pahorja.
Vse je bilo jasno že leta 2007
Pravzaprav se je brodolom septembra 2011 nakazoval že poleti in zgodaj jeseni leta 2007. Komaj kdo se bo še spomnil, da tedaj neki priljubljeni evropski poslanec nikakor ni uspel udejanjiti svoje želje o kandidaturi za predsednika države, saj so v njegovi stranki in širše v opozicijski levi sredini v njem gledali edinega možnega tekmeca svojemu strahu in trepetu Janezu Janši na leto dni odmaknjenih volitvah. Seveda že tedaj možakarja nihče ni zares vprašal, kaj bi on rad in nikomur ni prišlo na misel, da bi ga jemal čisto resno. Epilog je znan: Slovenija je dobila slabega in pristranskega predsednika, leto dni zatem pa še premierja, ki se tudi ne bo vpisal med najboljše v zgodovini podalpske republike.
Kot smo večkrat zapisali na Časnikovih straneh, se Pahor ni nikoli otresel pokroviteljskega odnosa svojih partnerjev, za katere je bil in ostal nebodigatreba. Kot so Janševi demokrati tako rekoč ves mandat rožljali s predčasnimi volitvami, niso koalicijski partnerji nikoli skrivali, da formalni šef koalicije ni njihova prva izbira in da bi ga radi ob prvi priložnosti zamenjali s takim bolj po svojem okusu. S tega vidika se je prvi primorski premier obdržal presenetljivo dolgo.
Socialdemokrati, kje ste (bili)?
Kljub vsemu največji delež krivde za politični propad predsednika vlade nosi njegova socialdemokratska stranka. Mogoče je prispevala kakšnega kompetentnega posameznika, v vlogi največje vladne stranke je odpovedala na celi črti. Pravzaprav niti en sam trenutek ni vedela, kaj bi s svojim na novo in nepričakovano pridobljenim položajem. Seveda je upravičena misel, da je k temu prispeval svoje tudi Pahor, ki je socialdemokrate vodil več kot desetletje, ne da bi si v stranki ustvaril kakršnokoli upoštevanja vredno zaledje. Trenutna kljubovalna podpora voditelju je prišla veliko prepozno.
In potem ni nič čudnega, če se je premier ob sovražnih koalicijskih strankah in paralizirani lastni politični domačiji vse bolj zatekal v svoj svet. V tem je prekrižal načrte tistim, ki so v njem ves mandat gledali lutko iz leta 2007 brez lastne volje. Skoraj vse projekte je poskušal izpeljati solistično. Vsaj pri enem mu je celo uspelo. Obrzdal je vrelišču nevarno bližnja slovensko-hrvaška trenja in dosegel rešitev, kakršno se je v danih okoliščinah pač dalo. Takrat je leva sredina zadnjič doslej prišla do – sicer pičle – večine, čeprav je njene člene razen Pahorja bolj kot vse drugo vodila želja po zmagi nad Janšo. Pa celo ta uspeh ima lepotno napako, saj predsednik vlade zanj ni uspel dobiti potrebnega širokega soglasja, kar utegne v prihodnje hoditi še hudo narobe.
Skoraj v ničemer drugem ni vknjižil kakšnega odmevnejšega uspeha. In celo njegov politični slog, ko se je kot doslej prvi premier zares trudil biti vladni šef vseh slovenskih državljanov, bo zaradi njegove epske polomijade namesto vzora (žal) postal strašilo za naslednike. Druga plat medalje je bila namreč popolna odsotnost odločnosti, ko bi moral izrezati gnojne bule iz svojega kabineta, za kar mu je primanjkovalo predvsem politične moči. Ironija je, da je do zadnjega ob njem vztrajala ravno stranka, ki so jo v vladi zadrževali najožji interesi in je bila potemtakem njegovemu videnju politike najbolj tuja.
Foto: Bobo
