Priča smo dogodkom, ki vedno bolj vzburjajo politično javnost; to je nedavna postavitev spomenika vsem padlim v vojni, potekajo priprave na predsedniške volitve, vmes pa je problem sprave, večne teme, ki s svojimi simptomi vedno bolj pogljablja kolektivno patologijo. Vse to je med seboj neločljivo povezano in vzbuja pozornost z diametralno nasprotnimi stališči.
Spomenik
Kaj naj si misli popotnik, ko pride mimo tega spomenika, ki je popolnoma drugačen od drugih spomenikov? Ti namreč obeležujejo spomin na osebe, skupine posameznikov ali na dogodke, pomembne za narod. Ta spomenik pa je posvečen vsem: komunistom, fašistom, nacistom, vojakom, izdajalcem, domobrancem, rasistom, revizionistom, četnikom, klerofašistom, ustašem, civilnim žrtvam itd. Ker je to spomenik vsem, prav zato ni spomenik nikomur. Obujal naj bi spomin na neke dogodke iz preteklosti, odražal naj bi resnico, toda ta je prikrita, ker so predlagatalji nanjo nagrmadili vsa mogoča dejstva, izmišljotine, dogodke z izključnim namenom, da bi jo zameglili in s tem polepšali boljševiške spomine na strašne zločine iz naše tragične preteklosti.
Spomenik so načrtovali postkomunistični levičarji brez sodelovanja tistih, ki jih še vedno srečujemo v Kočevskem rogu, Teharjah in še v mnogih neodkritih moriščih po Sloveniji. Mimoidoči se bo vprašal, kdo je resnični rabelj nad svojim ljudstvom in kdo je žrtev. S temi betonskimi stebri se oboje izenači. Na obeh straneh lahko ugotovimo dejstva, jih dokažemo in utemeljimo, toda združiti v novo celoto jih zaradi nerešljivega protislovja nikoli ne moremo, četudi je na obeh straneh resnica. To je protislovje (antinomija), ki se zaradi komunikacije, ki jo vsiljuje spomenik, izrodi v sprevrženo identiteto.
Tako popotnik, razmišljujoč ob tem betonu, ne ve, kaj je resnica, ki je bistven kriterij za kakršnokoli razpravo o tej temi, kajti narod brez resničnega spomina nima prihodnosti, četudi ima (zabetonirane) spomenike. Ti lahko samo poglabljajo slovensko razdeljenost in razdor. Tako ta dva sramotna stebra nikakor ne moreta simbolizirati niti sprave niti narodne pomiritve, čeprav o tem dvomijo tudi visoki predstavniki Cerkve in celo zaslužni raziskovalci naše polpreteklosti, ki so v znatni meri razkrinkali hudodelstva zločinskega sistema, ki nam v različnih metamorfozah vlada še danes.
Med spomenikom in spravo je velikanska daljava, ki je ne bomo nikoli prehodili z betonskimi simboli.
Sprava
Sprava je približevanje in sprejetje različnih stališč o nekih problemih. Vemo, da je to naša sporna polpreteklost, ki jo na eni strani zastopajo predstavniki ZB za vrednote NOB, na drugi pa NSZ (Nova slovenska zaveza), ki zastopa stališča žrtev revolucionarnega nasilja. Razprava zaenkrat ni mogoča, ker ZB vztraja pri svoji interpretaciji polpreteklosti, mlajši pa težko sodelujejo, ker je niso doživljali. Spravni procesi najprej zahtevajo jasno identifikacijo krivcev in njihovih žrtev, slediti mora priznanje krivde, opravičilo; potem tudi odpuščanje ni tako velik problem. Kot vse kaže, se to še ne bo kmalu zgodilo.
Prvi predpogoj za spravo je seveda priznanje resnice. V individualnih primerih se posameznik v regresiji vrača v preteklost, se spomni vsega, kar se je zgodilo in tudi tega, kar je morda pozabil. Pri tem se začne v svoji notranjosti spreminjati, doživljati travmo z drugačne perspektive, postane zmožen odpuščanja, ker si je od začetka travme do terapevtskega procesa nabral dovolj moči, da je to zmožen storiti. Bistvena faza na tej poti pa je doživljanje olajšanja, potem začne trpljenje zaradi travme pojemati. To je katarza. Končni cilj te prenove pa je spreobrnitev, sklep in prizadevanje, da se kaj takega nikoli več ne ponovi. To je metanoja, nov začetek, nov človek, ko odloži staro in si nadene novo. Tak postopek se v ničemer bistvenem ne razlikuje od obravnave kolektivne patologije, ki trpinči slovenski narod že več kot 75 let. Na žalost pa mnogi za kaj takega, sodeč po dosedanjih izkušnjah, ne kažejo kaj dosti posluha niti interesa.
Sprave nismo zmožni doseči samo zaradi zanikanja in prikrivanja zločinov v medvojnem in povojnem obdobju, zaradi prevračanj krivde na ramena žrtev, ampak tudi zaradi tako imenovanega pomenoslovnega (semantičnega) močvirja, zlorabe komunikacije, pri čemer gre za sprevržen pomen posameznih pojmov, dogodkov in besed. Tako sogovornika, ki razpravljata o tej temi, ne razumeta drug drugega in ne vesta, o čem se pogovarjata. Vzemimo primer razprave o vrednotah NOB. Z vidika osvoboditve naroda je to najveličastnejša svetinja, ki si jo lahko zamislimo, z vidika pošastnih posledic revolucije, ki je potekala pod krinko NOB pa zlo, zaradi katerega še danes trpimo. Če je tema kolaboracija, morata vedeti, katero kolaboracijo imata v mislih, tisto izdajalsko, sodelovanje s sovražnikom ali tisto obvezno, ki omogoča zaščito lastnega prebivalstva in je prva obveznost vsakega domoljuba. Poglejmo še pojem partizanskih junaštev; eden si jih lahko predstavlja kot prave osvoboditeljske podvige, drugi pa kot skupino morilcev, ki nenadoma vdre v hišo, odpelje nič hudega sluteče žrtve in jih pomori, potem pa si za ta podvig postavi spomenik.
Podobnih primerov je nepregledna množica v naših medijih, radijskih in TV oddajah. V takih razpravah so postkomunistični ideologi izjemno spretni in uspešni, da sogovornika prepričajo v svoj prav, ko s spretno (zlo)rabo, zamenjavo in manipulacijo z besedami, ki imajo enako zvočno ali pisno podobo, vendar povsem drug pomen (homonimi, sinonimi), zmedejo poslušalca tako, da ne more priti do primernega zaključka niti na nivoju enostavnega silogizma – sklepanja na podlagi dveh različnih izjav ali trditev. Poleg tega svoje ideje in prepričanja vsiljujejo v stilu prozelitizma, ki poleg semantične zmešnjave preveva njihovo sprevrženo komunikacijo.
Predsednik
Kdo bo predsednik države? Pahor, jasno. Ker si prizadeva za spravo in narodno pomiritev. To je sicer hvale vredno prizadevanje, pa kaj, ko mu niti vlečejo iz ozadja in predstavlja kontinuiteto, ki nam vlada že desetletja. Je Kučanov učenec, ki je poleg Kardelja eden tistih, ki so skrčili slovenski teritorij na kopnem in na morju v imenu boljševiškega internacionalizma. Je pripadnik politične opcije, ki je Sloveniji povzročila nepopisno zlo, trpljenje in grozo.
Še vedno so med nami posamezniki z opranimi možgani, ki so pripravljeni izvršiti kakršenkoli ukaz; še živijo spomini na komunistična koncentracijska taborišča, na Goli otok, obstaja spomin na komunistične sužnje, ki so v Gotenici kopali zemljo, potem pa izginili brez sledu. V zraku še vedno lebdijo vprašanja, kdo bo našel in vrnil milijarde, ki še vedno izginevajo noč in dan v neznano; kdo bo ozdravil pohabljeno narodovo (pod)zavest, ki izgublja svojo identiteto. Tega ne bodo naredili ne pahorji, ne milke, ne titofili, bučaristi in ne kučanisti, temveč glasniki resnične demokracije, zavezani resnici in pravici. Dokler se to ne bo zgodilo, ni upanja na svetlejšo prihodnost. Ali naj še kar naprej prenašamo drugorazrednost, zasramovanje, dopuščamo nenehno izginevanje milijonov, potem pa zopet volimo »nepremagljivega« kandidata, ki (kot Kučan nekoč) nastopa kot »neodvisni« in si zna pridobiti volivce s tem, da pokosi nekaj redi trave, premeče kubik peska, morda še pohvali kakšnega župnika, …. in volivci bodo prileteli kot muhe ter se prilepili na listo kandidata, naslednika in predstavnika množičnih morilcev, ki jih še nismo spravili z oblasti.
Dogaja se to, kar pravi psalmist: »…zavrgel si nas in nas izročil zasramovanju, delaš, da se obračamo nazaj k nasprotnikom in si naši sovražniki nabirajo plen« (Ps 44, 10, 11). Kako dolgo še? Težka in ponižujoča je bila naša pot do današnjih dni; vemo, da je trpljenje priložnost za dojemanje smisla življenja; želimo biti služabniki, vendar ne več takšnim gospodarjem kot doslej, pa tudi ne na takšen način. Zato polni upanja čakamo na bližajočo se priložnost za spremembe, ki jih ne želimo zamuditi, ker bi radi doživeli Slovenijo kot deželo uresničenih sanj.
