Avtor: Boštjan M. Turk. Vir: Siol. “Strici iz ozadja, ki po padcu komunizma niso nikoli izgubili nadzora nad ključnimi ekonomskimi, finančnimi in medijskimi centri moči v državi, se zavedajo usodnosti današnjega trenutka: če bo Janševa vlada resnično prodala tujcem državne banke in zavarovalnice, velike gospodarske sisteme in medijske hiše, potem bodo za vedno izgubili nadzor nad ekonomsko, medijsko in politično močjo v državi. Zato imajo vsi dogodki v prihodnjih tednih, vključno z referendumi in demonstracijami proti Janševi vladi, v resnici samo en cilj: preprečiti prodajo državnega premoženja in odprtje Slovenije v svet, tudi za ceno padca vlade!”
Tako je v Financah svoj komentar sklenil ekonomist Stanislav Kovač. V tej analizi, ki se bere kot dramatičen crescendo nevarnosti, s katerimi se spopada republika, ne bi mogli spremeniti niti črke, toliko utemeljena namreč je. Na njeni osnovi lahko razmišljamo naprej in se vprašamo, kako da je država zašla dobesedno v stanje državljanske vojne. Vsakodnevno dogajanje na ulicah, alarmantne zahteve, ostre besede, dejanja, ki mejijo na kriminal (poškodovanje uradnih oseb), in podobno postaja naša družbena stvarnost. Reč je presenetljiva še po nečem: če pogledamo sosednje republike, ki so nam bile in nam še morajo biti za vzor, severno Italijo in Avstrijo, bomo videli, da tam nihče ne protestira ali drugače javno ne izkazuje nezadovoljstva. V Avstriji je reč celo takšna, da od leta 1945 do leta 1982 ni bilo nobene stavke, toliko učinkovit je bil namreč model socialno-tržnega gospodarstva, h kateremu smo ob osamosvojitvi težili tudi mi. Danes so stavke v Avstriji izredno redke, komaj opazne in daleč od tega, da bi jih spodbudili sistemski razlogi. V deželi, kjer vlada splošno zadovoljstvo in koder so plače ter pokojnine še enkrat višje kot v Sloveniji (in trikrat višje kot v slovenskem socializmu pred letom 1991), razlogov zanje preprosto ni.
Zlom pajdaškega kapitalizma je izčrpal narodne moči. Koncept, ki je bil dve desetletji napačen, temeljil pa je na velikih gospodarskih sistemih, obvladljivih s politiko iz ozadja, se je sesedel sam vase. Če bi poslušali Demosov predlog iz leta 1991, bi z notranjo privatizacijo podjetij, v kateri bi bili udeleženi tam zaposleni, dobili fleksibilno strukturo manjših podjetij, takšno, kot jo premorejo severna Italija, Avstrija, Nemčija, Švica in kar je še uspešnih dežel v Evropi.
Pozitivno dejstvo je, da je kolaps državnega sistema, utemeljen na privilegijih izpred osamosvojitvenega časa, s seboj potegnil tudi kapitulacijo tranzicijske politike. Ta ne premore nobene moči več, tam, kjer bi lahko bila učinkovita: parlament, vlada, državni svet in druge inštitucije legalne oblasti so tu brezmočni. Da bi preprečilo optimalizacijo domačega gospodarstva (privatizacijo), tranzicijsko zakulisje zdaj organizira parastrukture, ki so z njo bistveno povezane. To so Semoličevi sindikati (Semolič je bil dejaven že v nedemokratičnem režimu), tu je Kučanov zet Štrukelj, naposled sta tu ulica in njena oborožena falanga, skupine, ki prisegajo na anarhokomunistične “ideale”, delujejo pa po preverjenem trockističnem principu, to je po načelu zastraševanja z nasiljem. Tako obstaja skupina antifašistične akcije, katere ideje pomaga širiti predvsem Radio študent. Ta uživa državno podporo, predvaja pa antifašistične seminarje, posnete tudi na FDV-ju. Radio študent je javni zavod, katerega ustanovitelj je študentska organizacija, ta pa se financira iz provizij, ki prihajajo iz študentskega dela, deloma pa iz proračuna. Obstajajo tudi študentski centri, Mirovni inštitut, znotraj katerega deluje anarhična Delavsko-punkerska univerza, ki spet razbija temelje vsake državnosti, tudi slovenske. Ne preseneča, da se Mirovni inštitut spet sofinancira iz proračuna. Potem so tu tudi mladinski centri po državi, kjer se tudi predava o antifašizmu, vse se financira z državno pomočjo. Tu je tudi klub Gromka, ki domuje na Metelkovi: tam učijo mlade aktiviste, kako se delajo šablone za grafite. Obstaja tudi ženski pevski zbor z imenom Kombinat, ki prepeva anarhično-boljševistične pesmi, ki pozivajo k uporu. Gre za institucionalizacijo tistega, kar bi Roland Barthes imenoval horda. V oddaji Izštekani (Val 202 RTV SLO) ti ljudje na primer prihajajo – z državnim denarjem! – do nacionalne pozornosti: tako država sama financira ideologijo anarhičnega komunizma, ki ji je smrtno nevarna.
Vir: Siol
