Konec 60-ih je bil na Slovenskem zaznamovan s turbulentnim družbenopolitičnim dogajanjem, ki je takrat zajelo državo. Že nekaj let prej (po brionskem plenumu 1966) se je okrepila »liberalna« partijska struja, ki je bila zagovornica samostojnejše republiške ekonomske politike, tržnega gospodarstva, policentrizma, krepitve terciarnih dejavnosti in bolj odprtih meja.
Navidezna politična otoplitev je prebudila demokratične upe, zlasti med študenti, ki so idealistično sledili sloganu kolegov iz Sorbone: »Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče.« Mladinsko gibanje, ki je močno polariziralo evropsko družbo, posebej francosko, je dodatno prilivalo olja na ogenj domači politični sceni, kar se je odražalo v pisanju Tribune in vsebinam radia Študent, ki je pričel oddajati leta 1969. Potrebno pa je poudariti, da so protagonisti tega dogajanja izhajali večinoma iz partijskih družin in družbenopolitično etabliranih krogov, ki so si lahko privoščili eksperimentiranje in provociranje na področju politike, ekologije, univerzitetne avtonomije, seksualnosti …
Trda linija v jugoslovanski partiji je pozorno spremljala dogajanje in poteze mlajših partijskih tovarišev. Pri nas je Stane Kavčič, ki je bil predsednik slovenskega izvršnega sveta, pritegnil pozornost z nekaterimi političnimi potezami. Med drugim z dovoljenjem političnemu emigrantu Cirilu Žebotu za obisk domovine v letu 1968, s cestno afero leta 1969 in kasneje še z drugimi spornimi dejanji.
Reakcija trde partijske politike s Titom na čelu je tako na začetku 70-ih povzročila odstranitev mlajših republiških partijskih voditeljev. To se je najprej zgodilo na Hrvaškem, kasneje v Srbiji, nazadnje tudi pri nas. Kavčič je moral leta 1972 zapustiti politične vode. Svoje doživljanje dogajanja je opisal v dnevniških zapiskih, ki sta jih ob koncu 80-ih uredila Igor Bavčar in Janez Janša.