Si predstavljate, da bi se Cerkev odpovedala sv. Juriju ali sv. Kancijanu ali sv. Florjanu ali 40 mučencem iz Armenije, ker so bili vojaki? Za kristjane je vedno veljalo, da so mučenci seme novih kristjanov, predvsem zato, ker so žrtvovali vse, kar so imeli in kar so bili, da so izpričali resničnost Jezusovega vstajenja. Mučencem se Cerkev ne bo odpovedala, so namreč njen najlepši cvet.
Toda včasih se mi zazdi, da smo v času politične korektnosti kristjani danes v skušnjavi, da bi se svojim mučencem odpovedali. Naši mučenci povzročajo nelagodnost, ker razgaljajo z vso močjo vso laž brezbožnega komunizma in njegovega režima. V času revolucije, ki so jo pod krinko OF vodili komunisti s svojim voljnim, pa tudi zlorabljenim orodjem partizani, so povzročili množico žrtev mučencev v naši Cerkvi. Skupine so si med seboj zelo različne. Lahko bi se spomnili vseh tistih, ki so jih pobili v partizanih, ker so bili verni, ker se niso strinjali s komunizmom, ker niso hoteli revolucije. Njihova smrt je služila temu, da je ustrahovala že tako prestrašeno množico drugih, ki so se zato pokorili, utihnili in, kasneje, pustili kupiti s privilegiji in borčevskimi pokojninami, vse do njihovih vnukov v današnjih dneh. Tem bi lahko rekli pozabljeni in skriti mučenci. Potem so vsi tisti, ki so jih morilske trojke ali pa kar celi partizanski odredi poiskali na ulicah, pisarnah, domovih in so jih posamič mučili ali/in likvidirali zaradi njihove katoliške vere, njihove pomembnosti v družbi ali vpliva na svoje okolico. To so tisti mučenci, ki jih želi Cerkev postaviti na oltar, toda ne smejo biti ali postati edini, na katere se obračamo.
Naš spomin in naslov naših molitev mora biti širši. Segati mora tudi do slovenske narodne vojske, do domobrancev, ki so umrli v nečloveških razmerah komunističnih koncentracijskih taborišč in predvsem v sistematičnem pokolu nedolžnih, ki so ga partizani izvršili v maju 1945. Pomorjeni so bili nedolžni, najboljši fantje in možje, kar jih je tedaj imel naš narod, kakor so najslabši takrat prevzeli oblast in jo pokvarili ter skorumpirali do današnjih dni. To je mesec, ko so za Boga, za vero, iz ljubezni do slovenskega naroda, do svojega ljudstva, do svobode in svojih poštenih prepričanj, umirali pod streli moči pijane drhali; to so naši fantje, naši mučenci.
Mesec maj 1945 pri nas ni bil čas veselja in svobode, ampak čas žalovanja, molka in priprave na sužnost, ki jo je prinesel partizan iz gozda. Nobene svobode, prišel je čas »po svobodi«, ki se je končal šele s prvimi demokratičnimi volitvami leta 1990. Ta čas se podaljšuje vsakič, ko na volitvah zmaga slovenska zima, jugonostalgija, ki je bolj kot nostalgija po pretekli državi, nostalgija po režimu, kjer jim je bilo vse dovoljeno, vse dano in nihče ni smel drugače misliti, govoriti ali delati, kakor so oni določali. In po tem se jim kolca bolj kakor po državi. Kolca se jim po tistih 100%! Kolca se jim po absolutni oblasti, ki so jo zgradili na množici pomorjenih in zatiranih.
Tri skupine mučencev vidim v naši polpreteklosti. Pozabljeno, izbrano in zanikano. Menim, da bi morala Cerkev narediti vse, kar je v njeni moči, da bi vse tri dobile čast oltarja in da bi se verniki k vsem z enako gorečnostjo lahko zatekali, ko prosimo za zadeve našega naroda, našega javnega življenja, naše prihodnosti. Kajti mučenci, ki so seme novih kristjanov, so edini kapital, ki ga še imamo, ko gorimo za izboljšanja našega stanja.
Da izumiramo, ni treba dokazovati. Da smo daleč od spoštovanja in svobode, ki si ju želimo, prav tako ne. Da drsimo nazaj v totalitarizem, ko nas spet cenzurirajo, zdaj skriti kot (?) neimenovani privatniki iz Mirovnega inštituta ali FDV-ja na družbenih omrežjih, ali pa nas po krivosodnem sistemu tožarijo za besede in misli, ki jim niso všeč, da odrekajo državno podporo katoliškemu šolstvu in si želijo monopolov, ki so jih izgubili, da so prihvatizirali državo, ki so jo za hip izgubili pod DEMOS-om, vsega tega ni potrebno dokazovati. To živimo in še hujše bo, ker gabrovska ateistična šola vzgaja ljudi brez kritične misli, predvsem pa brez odnosa do resnice in pravice. Statistike že zaznavajo sadove tega sistematičnega in škodljivega dela »javnega šolstva« od zibelke do univerze.
Zato potrebujemo mučence, ker so bili tako različni, ker so v svoji veličini neustavljivi, ker so bili umorjeni, a živijo in prosijo Gospoda, da nam podari spreobrnjenje.
Pred kratkim je papež beatificiral prve štiri argentinske mučence, med njimi tudi škofa Angellelija. Na slovenski oddaji Radia Vatikan so 27. aprila objavili izjave prefekta Kongregacije za svetnike, kardinala Angela Becciu-ja, zakaj so bili mučenci. Rekel je, da je škof Angelleli
»vedno bil blizu svojemu ljudstvu, … da je na tak način uresničeval ljubezen do bližnjega, ko je bilo ljudstvo zatirano, … da se je boril proti sistemu, ki je postal greh, … da se je boril proti ideologiji, ki zasužnjuje in da obstaja nevarnost ideologije, ki hoče graditi brez Boga. … Umrli so s pogumom za lastne ideje, pogumom za zvestobo evangeliju in so postavili na prvo mesto ljubezen do Boga in evangelij.« (Verodostojnost teh povzetkov lahko preverite v arhivu oddaj Radia Ognjišče.)
Vsi navedki pa se zlahka nanašajo na naše domobrance. Njihov boj je bil upravičen. Šlo je za samoobrambo pred partizanskim nasiljem. Njihova smrt je bila nedolžna. Da so partizani oz. njihovi voditelji komunisti, delovali v odium fidei, v sovraštvu do vere, nima smisla posebej dokazovati. Komunizem se deklarira in je nasprotnik vere in Cerkve. Vedno in povsod jo sovraži, preganja, zatira ali, če ne gre drugače, zaničuje in čaka, da bo lahko prešel v napad. V tej protikatoliški in protiverski drži se sreča z masonerijo ali liberalci. Skupaj so Evropi odrekli njene krščanske temelje in jo gradijo zdaj na ideologiji spola, LGTB agendi in drugih ideološki nesmislih. Da so bili domobranci s svojim ljudstvom in ga ljubili nadvse, ker je bil to izraz njihove vere in ljubezni do Boga, zadostuje, da se ozremo na njihovo vodilno geslo: mati, domovina, Bog. Torej za narod, za očetnjavo (tradicijo) in vero. Vse to v svobodi in spoštovanju. Vse to so KPS in njeni partizani uničevali in v tem vztrajajo do današnjih dni. Borili so se proti ideologiji, ki zasužnjuje, na povsem dovoljen način in potem umrli za svoje prepričanje, za svojega brata, ker so v tem boju postali eden.
Pomembno in nujno je, da ne omejimo seznama naših mučencev na nekaj izbrancev, med katerimi ni nobenega domobranca pa tudi ne nobenega partizana iz pozabljene skupine. Razširiti moramo svoja obzorja in se zatekati k vsem našim mučencem, kajti vsi skupaj prosijo za nas in po njih bomo prejeli milosti in darove, ki jih nujno potrebujemo, da bomo kot Slovenci in katoličani preživeli v naši državi. Čas se nam izteka! Prosimo naše mučence za naš obstanek in spreobrnjenje.