Nedavno je Delo (prosim, ne sprašujte me, zakaj ga še vedno berem) objavilo interaktivni vprašalnik za evropske volitve, ki naj bi volivcu pomagal najti stranko, najbližjo njegovim stališčem. Verodostojnost vprašalnika je precej okrnjena, saj je SDS zavrnila sodelovanje. Najbrž zaradi dolgoletne fajde, ki ga bije s tem časopisom. Morda pa tudi iz notranje težnje po demokratičnem samoomejevanju, zaradi katerega vsakič, ko ji v anketah kaže dobro, stori vse, kar je v njeni moči, da slučajno ne bi dobila kakega novega volivca in tako ostala lepo zasidrana okoli svojih 25 %.
Kljub temu sem izpolnil vprašalnik in obnemel nad rezultatom. Stranka, ki je najbližja mojim stališčem, je – SNS. In to, reci in piši, s kar 94 %! Ne vem sicer točno, za odstotke česa gre; vprašalnik tega ne pojasni.
Zveni pa impresivno. Le 6 % mi manjka, da bi postal stoodstotni Jelinčičev klon. Iz zadrege mi je pomagala misel, da se tudi človek menda loči od šimpanza le po 3 % genoma …
Ko sem pogledal preostale rezultate, sem se še bolj zgrozil. Naslednja stranka, ki sem ji najbližje, je Zares, in sicer s 93 % (če ta zapis bere starosta slovenskih libertarcev Tomaž Štih, bo od veselja padel s stola, saj mi na družabnih omrežjih že dlje časa svetuje, naj se včlanim v Zares, kar sem doslej, kljub svoji naklonjenosti do luzerjev, prijazno odklanjal).
Pri naslednjem zadetku sem se počasi začel zavedati vse absurdnosti rezultatov. Zares je namreč drugo mesto delil z N.Si+SLS. Kako je kaj takega mogoče, razen v umu tistih, ki so Ljudmilo Novak že pripisali med Kocbekove naslednike (skupaj, verjetno, s papežem Frančiškom), mi ni prav jasno.
Arbitrarni seznam mojih domnevnih preferenc se je nadaljeval v podobno špasnem sosledju: precej visoko je kotirala še Piratska stranka, nekoliko nižje pa so se ena ob drugi gnetle stranke slovenskega mainstreama – Državljanska lista, Šoltes, SD in Konkretno (ki prejme, v precej hudi konkurenci, nagrado za najbolj butasto ime slovenske parlamentarne zgodovine).
Obliž na mojo omajano politično identiteto: kot najbolj oddaljeni stranki mi je vprašalnik določil PS in Združeno levico. Počutil sem se olajšanega, kljub dejstvu, da me je z Janković-Mencingerjevo karavano še vedno družilo 85 %, z demokratičnimi leninisti pa 75 % neznanih enot soglasja. Odločil sem se, da bom to interpretiral tako, da imamo v Sloveniji, kljub vse globlji razklanosti, še vedno precej visoko stopnjo političnega soglasja.
Lahko pa bi interpretiral tudi drugače.
Recimo, da so tovrstne ankete nesmiselne. Prvič ker so vprašanja, na katera sem moral odgovarjati, bodisi irelevantna bodisi neumno zastavljena. In drugič, ker je pametnih ljudi, ki bi svoje volilne preference izbirali na tak način, z izpolnjevanjem vprašalnikov, približno toliko kot tistih, ki si tako izbirajo življenjskega sopotnika.
Seveda so tovrstni vprašalniki predvolilna folklora. Če je narejena kakovostno, kot je npr. evropski Electio2014, lahko celo pomagajo pri ozaveščanju volivcev. Če je narejena šlampasto, kot smo vajeni pri slovenskem žurnalizmu, ima podobno vrednost kot razni spletni kvizi v stilu »Which “Friends” Character Are You?«.
Kljub temu pa se velja ustaviti in premisliti, zakaj so ti vprašalniki v veliki meri irelevantni. Res zato, kot pravijo ciniki, ki nas hočejo prepričati o ničevosti politike, ker so programi strank vredni toliko kot papir, na katerem so napisani?
Ne. Programi so pomembni. Vredni so več od papirja – ker jih ne najdemo le na papirju. Tudi zgolj v voting record, tj. seznamu preteklih glasovanj ne. Program so namreč tudi zaveze, dane volivcem, vrednote, ki jih razglašajo stranke, politike, za katere se javno zavzemajo. In tisti nenapisani »drobni tisk«, ki ureja njihovo medsebojno hierarhijo in ki ga lahko razberemo le, če spremljamo politično dogajanje in se trudimo, da razumemo dinamično gibanje meja med možnim in neuresničljivim.
Izbira političnih predstavnikov je zapleten proces. Mnogo bolj zapleten od vprašalnikov in računanja v odstotkih skladnih odgovorov. A hkrarti bolj enostaven.
Bolj zapleten, ker je odvisen od številnih faktorjev. Program je le eden od njih. Tu je še značaj kandidatov, karizma voditelja, strankina retorika in diskurz, ki ga širi; njena sposobnost izvajanja kvalitetnih politik; predvsem pa kakovost njene kadrovske politike, kjer obstajajo velikanske razlike med primernimi profili ljudi na različnih položajih (od ministra se pričakuje drugačne kvalitete kot od državnih sekretarjev, od načelnikov upravnih enot spet drugačne, od direktorjev javnih zavodov zopet drugačne).
Vsaka politika je, v končni fazi kadrovska politika – postaviti prave ljudi na prava mesta. In nato vzpostavljati politike, ki omogočajo kakovosten nadzor nad njimi, ki spodbujajo odgovornost, ki preprečujejo prisesavanje raznoraznih interesnih skupin na javni denar, ki stimulirajo delavnost, inovativnost, sposobnost na vseh področjih. (Mimogrede: prav tu se skriva prednost večinskega sistema – v koalicijskih vladah je zaradi mnoštva različnih strank skoraj nemogoče jasno določiti odgovornost glede kadrovskih politik.)
Potem je tu še pragmatična razsežnost – sposobnost strank in posameznih izvoljencev, da se odzivajo na spremembe okoliščin; način, kako usklajujejo prožnost z načelnostjo; sposobnost sklepanja razumnih kompromisov; zmožnost določanja prioritet in njihovega prilagajanja razmeram. In nazadnje velikodušnost: razumevanje, da ne vladajo le zase in za svoje volivce, temveč za vse državljane.
In nazadnje – umazani del. Negativna propaganda, gnili kompromisi, ščitenje lojalnih zaveznikov, manipulacije, majhna in velika zavajanja.
Vse to je politika. Taka je, ker je manifestacija človekove narave in njegove sposobnosti vzpostavljanja vezi s soljudmi.
Natanko zato pa je, kljub vsej svoji zapletenosti, enostavnejša za dešifriranje, kot bi se zdelo na prvi pogled. Kar dela ta klopčič razumljiv, je možnost, da redno, iz dneva v dan, spremljamo njegovo zapletanje in razpletanje.
Opazujemo, ocenjujemo, tehtamo okoliščine proti vrednotam, vrednote proti osebnim simpatijam, ekonomske politike proti kadrovskim potezam, izjave, ki jih slišimo na televiziji, z njihovimi učinki v naših življenjih. In na koncu odločimo. Tako na podlagi tega, kar smo imeli priložnost videti, kot na podlagi razumnih pričakovanj, ki jih lahko izpeljemo iz naših opazovanj.
Počnemo torej nekaj, kar smo vajeni iz vsakodnevnega življenja – ocenjujemo ljudi, s katerimi delimo skupni svet. Številne informacije, ki jih dobivamo od njih in o njih, neprestano, nagonsko predelujemo v mnenja in stališča. To počnemo s sofisticiranostjo, ki se je še sami ne zavedamo.
Zato je politični proces kot tak boljša metoda izbire kot vprašalniki. Iz podobnega razloga, kot je osebni stik najbrž še vedno boljša metoda za izbiro življenjskega partnerja kot na primer zapleteni spletni vprašalniki, prek katerih poteka sklepanje načrtovanih porok v sodobni Indiji.
Prav zaradi tega je demagoško navdušenje nad »novimi obrazi« tako globoko problematično. Kadarkoli smo namreč soočeni s popolnoma novo politično ponudbo, smo oropani resničnih vzvodov odločanja. Lahko da imajo nove sile simpatične, nemara celo poštene in kompetentne voditelje – mogoče tudi program, ki ga odobravamo. A to je le vrh ledene gore. Celoten mehanizem ocenjevanja, preverjanja in odziva na kritike, ki bi se moral polagoma vzpostavljati med politiki in njihovim dinamično se spreminjajočim volilnim telesom, prek posredovanja strank, civilne družbe in drugih vmesnih institucij, popolnoma propade. Volivec se znajde docela sam pred politično ponudbo, brez vsakršnega oprijemala, s katerim bi lahko sprejel pretehtano odločitev.
Bolj kot nove obraze bi morali zahtevati kakovostne, pluralne in neodvisne medije, da bi državljanom najrazličnejših nazorov omogočili čim bolj informirano in razčlenjeno spremljanje političnega dogajanja. Rečeno drugače: namesto iskanja vedno novih rešiteljev – kajti »novi obraz« je natanko to, modri in pošteni voditelj, ob katerem bomo lahko mirno zaspali, ker »bo že on poskrbel za vse« – bi se morali angažirati, da končno dobimo vzvode, ki nas bi ohranjali v čuječnosti. Ta je namreč predpogoj svobode.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
