Pred prihajajočimi volitvami moramo vedeti, ali so politični programi bodočih voditeljev usmerjeni v trajnostni razvoj naroda in države – so naklonjeni kulturi življenja ali kulturi smrti.
Dr. Čepar je v razpravi z naslovom Koliko nas manjka? predstavil težko demografsko stanje, v katerem se je znašla slovenska družba. Leta 1980 se je v Sloveniji rodilo še okrog 30 000 otrok na leto, kar je še dovolj za obnavljanje prebivalstva, potem pa je to število močno padlo, pod 20 000. Tako nam manjka tretjino rodu in poosamosvojitveni primanjkljaj znaša okrog 350 000 otrok. Število prebivalcev Slovenije se kljub temu ne zmanjšuje. Razloga sta dva – zaradi priseljevanja, predvsem pa zaradi višje življenjske starosti prebivalstva. Demograf M. Gams govori o demografski zimi, ki je tako huda, da bo Slovencev, če se stanje korenito ne spremeni, čez 10 generacij le še za vzorec, zgolj 3,5 % sedanjega prebivalstva.
Pomanjkanje otrok so najprej občutili v vrtcih in šolah, kjer so predvsem po odročnejših krajih zapirali oddelke ali kar cele šole; potem v srednjih šolah in na univerzah; v zadnjem času pa slišimo, kako v različnih podjetjih primanjkuje delovne sile. Vzrok za pomanjkanje mladih ljudi je poleg nizke rodnosti tudi izseljevanje v razvitejše države, kamor odhajajo naši mladi sposobni delavci.
Pričakovali bi, da se bodo v reševanja tega perečega problema vključile vse družbene sile, predvsem vladajoča politika. Ta sicer v zadnjem času nekako sramežljivo omenja »težko demografsko situacijo« ali »staranje prebivalstva«, v glavnem pa ostaja to najosnovnejše vprašanje za preživetje naroda za večino slovenskih politikov tabu. Vodilni politiki o vprašanju najraje ne govorijo, če pa že, zelo nejasno in abstraktno; predvsem nikoli ne omenjajo premajhnega števila otrok.
Zakaj so otroci politični tabu?
Najprej zaradi prevladujoče liberalne ideologije, ki je usmerjena v potrošništvo in individualistično, protidružinsko politiko. Namesto podpore družini propagirajo izvenzakonske skupnosti, homoseksualnost, samskost, feminizem … V tem oziru se držijo načel liberalne revije Playboy. V prispevkih te revije so prepovedane oziroma so tabu tri besede: smrt, družina in otroci, ker bi utegnile motiti bralce pri življenju kot igri in brezskrbnem potrošniškem uživanju.
Drugi razlog so želje in pričakovanja ljudstva, volivcev, ki hočejo čim prej čim boljši standard, zato imajo raje oblastnike, ki usmerjajo denar v plače in pokojnine namesto v otroke in mladino. Važno je uživati danes, jutri pa bo že kako.
Tretji razlog vidim v osebnem življenju slovenskih politikov, od katerih mnogi nimajo urejenih družin. V Sloveniji so taki prej pravilo kot izjema! Osebno življenje oblastnikov pa ni le zgled vladanim, ampak vpliva tudi na politične odločitve. Kdor ima razsuto družino in se na vse možne načine v življenju brani otrok, mu bo pogovor o družini in o otrocih, o demografiji in tudi o preživetju državne oz. narodne skupnosti tabu. O teh vprašanjih ne bo upal sproščeno govoriti, še manj ukrepati. Še več, svoj model življenja bo prikazoval kot napreden, sodoben, normalen.
Prav zaradi tega se je ob prihajajočih volitvah pametno vprašati o osebnem življenju bodočih voditeljev. Vedeti moramo, ali so njihovi programi usmerjeni v trajnostni razvoj naroda in države, ali spodbujajo odločanje za življenje ali pa so naklonjeni kulturi smrti.
