So »naše« temeljne vrednote res ogrožene?

To namreč trdijo v svojem skupnem pismu pred volitvami v evropski parlament predsedniki treh držav: Avstrije, Nemčije in Italije (Alexander Van der Bellen, Frank-Walter Steinmeier, Sergio Mattarella), ki ga naslavljajo svojim državljanom v upravičeni skrbi, ali je ljudem po vsem tem, kar v zadnjih letih doživljajo v mejah tega »mirovnega projekta«, kakor se EU kljub vsej militarizaciji še vedno samovšečno predstavlja lastnim državljanom in svetu, še kaj do tega, da se potrudijo na volišče in oddajo svoj glas imenom, ki jim ne povedo o sebi v večini primerov prav nič. A tu me še posebej zanima pojmovanje t. i. »temeljnih vrednot« in pobude, kako te varovati pred njihovo domnevno ogroženostjo.

Med temi »temeljnimi vrednotami«, ki da so ogrožene, če volilna udeležba ne bo dovolj velika, naj bi bili tudi demokracija in svoboda izražanja. Kako je z demokracijo v EU, ni treba veliko razlagati – kako je s svobodo izražanja, pa se je najbolj izrazito pokazalo v času epidemije v zadnjih letih, vse bolj pa tudi v vse večjem utišanju kristjanov in njihovih cerkva, kolikor te v Evropi še obstajajo v izvornem pomenu Kristusove ustanove, če dvignejo glas proti vse bolj očitnemu sovraštvu do Jezusovega nauka in do tistih, ki mu hočejo slediti, in grehu še naprej rečejo greh, umoru umor, kraji kraja, laži laž …

Ena od značilnosti evropskih »temeljnih vrednot« demokratičnosti in svobode izražanja je to, da je človek, ki nasprotuje iluzornim predstavam o vse bolj permisivni vzgoji otrok in mladine, o upravičenosti enačenja tistih, ki so v državo res pribežali, ker je bilo v njihovi domovini njihovo življenje ogroženo, in bi se sami takoj prijavili pri ustreznih državnih organih in tako svoje bivanje in prošnjo za azil pošteno legalizirali – in velike večine onih, ki v državo vdrejo, kakor razbojnik vdre v zasebno hišo, stanovanje ali v kak javni prostor, odvržejo osebne dokumente in se lažno prikazujejo kot begunci, ko so v resnici le sodobna oblika okupacije tujega ozemlja in tujih dobrin, zelo hitro označen bodisi kot rasist, kot fašist ali pa vsaj »skrajni desničar«, čeprav v nobeni ustavi in nobenem posameznem zakonu evropskih držav ni definirano, kaj pomeni »politična skrajnost« in kaj »sredina«, in tudi nikjer ni določeno, da bi morale biti kot skrajne označene stranke prepovedane, kot skrajneži označene osebe pa sodno obravnavane in kaznovane. Pri vsem tem pa je »skrajnost« očitno mogoča in nevarna le, če je »desna«, medtem ko za »levo« taka obtožba ne velja. Iz istega vira prihaja tudi enačenje »skrajnosti« z nasilnostjo, kakor da ne bi moglo prihajati do nasilja tudi iz vseh drugih pozicij, tudi tistih na sredi te sicer nedefinirane razpredelnice v političnih vedah za raven otroškega vrtca. Podobno je človek, ki jemlje svoje nazorsko prepričanje bolj zares, naglo označen za dogmatika, kristjan pa, ki vzame zares nauk svojega učitelja Jezusa, bo kmalu dobil vzdevek, da je vsaj fundamentalist, pri čemer ne morem mimo svojih dvomov, ali razglaševalci takih naslovov sploh vedo, kaj te besede pomenijo. A če pogledam malo okoli sebe, ne samo fizično, tudi duhovno, postanejo stvari kmalu jasne. Ker je velik del tega, kar se v Evropi tako močno ponaša, v resnici sezidano na pesku, marsikaj kar na »živem pesku« in na »živem blatu« in se grozi kmalu pogrezniti, je razumljivo, da takim gradbenim mojstrom gredo hudo na živce tisti, ki sledijo Jezusovemu naročilu, da je treba zidati na njegovem temelju, na skali vere, ne pa na pesku tega sveta in njegovega duha, in tisti, ki hočemo zidati na trdni Kristusovi skali, smo v resnici in v najboljšem pomenu fundamentalisti, medtem ko nam Jezus zagotavlja: »Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo« (Mt7,24). In znotraj cerkve, te ali one, bo vernik, ki malo težko razume, kako je mogoče s posebnim aktom dovoliti blagoslavljanje tega, kar je v Pismu jasno označeno kot greh, ki vodi človeka, če se od tega ne odvrne, v večno pogubo, prav tako kmalu označen za konservativnega in neprilagojenega duhu tega časa – aggiornamento – ker se v resnici ozira na 2. vrstico 12. poglavja Pavlovega pisma Rimljanom: »In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno

Seznam neupoštevanja tega, kar predsedniki skušajo rešiti vsaj z večjo udeležbo na volitvah v parlament EU, bi lahko nadaljevali še na veliko popisanih straneh, a nekaj vzorcev bodi dovolj. Ampak zanimivo, neupoštevanje prav tu razglašenih »temeljnih vrednot« v glavah evropskih voditeljev očitno teh vrednot ne ogroža – ogrožajo jih menda le tisti, ki tako neupoštevanje opazujejo in nanj opozarjajo ali ga vsaj pošteno poimenujejo. Ker je za menoj tudi jugoslovanska izkušnja, se še kako dobro spominjam, kako je prav z isto logiko neka humanitarna organizacija, po ljudsko imenovana Udba, iskala tiste, ki naj bi Jugoslavijo najbolj ogrožali, prav med ljudmi, ki so hoteli slabe reči v njej pokazati in jih popraviti. Kdo je potem Jugoslavijo res uničil, namreč z vrsto let strahotnih pokolov v večjem delu nekdanje države, danes ne bi smelo biti uganka, čeprav je tudi za razpad Jugoslavije menda kriv Vatikan, Vašington ali Berlin – nikakor pa ne edina dovoljena »vodilna sila« v državi, ki je imela v rokah vse niti, vrvi in vzvode, pa je storila vse, da je do teh strašnih reči prišlo, medtem ko svojo odgovornost še naprej taji in jo pripisuje »tujim silam«, čeprav nihče Jugoslavije ni napadel, prav nasprotno, ravno največje sile v svetu so jo do zadnjega hotele obdržati. In zaenkrat mi vse govori za to, da se geografsko manjša jugoslovanska zgodba ponavlja na večjem vseevropskem primeru in merilu …

Glavno vprašanje pa niti ni, ali so »naše vrednote«, kakor da bi vsi imeli iste vrednote, res ogrožene in od koga, pač pa, kaj pojem »vrednote« v resnici pomeni in kakšno mesto in veljavo ima v življenju posameznika, družine, naroda, človeštva …

Prvi odgovor dobimo že kar takoj, če odpremo Biblijo in skušamo v njej najti, ali Bog sam, ali njegovi preroki, ali njegov Sin Jezus in njegovi apostoli govorijo o »vrednotah« in ali z njimi utemeljujejo človekovo večnostno perspektivo, bodisi v smislu odrešenja ali pa nasprotno, pogubljenja.

Abstraktnega pojma »vrednota« v Bibliji seveda ni mogoče najti. Biblija namreč govori o zapovedih, prepovedih, svarilih, spodbudah, preroških napovedih, tolažbi – ne oznanja pa »vrednot«, torej reči, ki jih je med seboj mogoče primerjati glede na njihovo vrednost, bodisi vrednost po naravi njih samih, ali pa vrednost, ki je določena v razmerju med ponudbo in povpraševanjem, in ji pravimo »cena«, ali pa vrednost, ki je subjektivnega značaja, ki jo ljudje brez ozira na naravo stvari in tudi brez ozira na ponudbo in povpraševanje pripisujejo temu ali onemu predmetu, dogodku, bitju ali artefaktu. V Bibliji najdemo pridevnik ali prislov »vredno«, ki ne zadeva tega, kar danes pomeni pojem »vrednote«, ampak le primerja stvari med seboj ali jih ocenjuje same po sebi, ne da bi to bila človekova dolžnost. Tako imamo že na samem začetku, v poročilu o stvarjenju, vrstico: »Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje« (1 Mz 3,6). Tu ne gre za kaj takega, po čemer naj bi se človek oziral in po tem ravnal, prav narobe, tu je prikazano, kako je prišlo do prvega človekovega greha, med drugim tudi zato, ker se je sadež, ki ni imenovan, zdel Evi »vreden poželenja« – in to prav dobro osvetljuje tudi pomen »vrednot«, ki so v našem času skoraj v celoti zamenjale svetopisemske kategorije zapovedi, prepovedi in vsega, kar Bog v resnici govori človeku. Tudi ko Salomon v svojih Pregovorih pravi: »Pridobiti si modrost je bolje kot zlato, pridobiti si razumnost je več vredno ko srebro« (Prg 16,16), to ne pomeni uveljavljanja »vrednote«, ampak je le slikovita primerjava, kaj je med dvema stvarema, od katerih nobena ni od Boga prepovedana, vendar boljša – niti srebro niti zlato niti človeška modrost pa ne sodijo med »vrednote«, ki bi jih Pismo postavljalo kot izpolnitev Božje volje. Bog želi tudi, da se razumno in zdravo prehranjujemo, pa to ne pomeni, da bo ta, ki se tako hrani že zaradi tega prišel v njegovo kraljestvo, kakor tudi ne pomeni, da bi bil oni, ki se prehranjuje nezmerno in nezdravo, zaradi tega pogubljen. V Pismu je razlikovanje med več ali manj vrednim le primerjanje med tem, kaj je bolje in kaj je manj dobro, ne pa med tem, kar je prav in kar je narobe; kar je greh in kar je sveto življenje!

Med stvarmi, ki so različno vredne – a vse sodijo v kategorijo »vrednot« – je mogoča ne le izbira, ampak tudi menjava. Če sem bil nekaj časa privrženec tega, kako je slikal Božidar Jakac, ne bom naredil nobenega greha, če se pozneje morda odločim za slike Jožeta Tisnikarja (ali seveda tudi obrnjeno); in če Jakčeve slike prodam in si potem nakupim po prodajnih galerijah Tisnikarjeve slike, nisem s tem zagrešil izdajstva nad Jakcem in tudi ne privilegiranja Tisnikarja, ampak sem le eno vrednoto zamenjal za drugo, kar je ravno v naravi vsake vrednote, da je vedno zamenljiva, česar nikakor ni mogoče reči za to, kar človeku in človeštvu govori Bog. Tako možu njegova žena ne more biti »vrednota«, saj je v Božjem redu stvari ni dovoljeno zamenjati za kako drugo žensko, in prav tako ženi njen mož ne more biti »vrednota«, saj tudi ona svojega moža ne sme zamenjati za drugega. Največji greh – in obenem najbolj razširjen, ne da bi se ljudje tega v polni meri zavedali, pa je ravnanje z Bogom kakor z »vrednoto«, saj z njim v žalostno in tragično veliki meri prav tako ravnajo, da ga naglo zamenjajo za kako drugo »vrednoto«, spričo tega nas je Jezus jasno opozoril: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu« (Mt 6,24).

Kdor torej zida svojo hišo na »vrednotah«, in tako zidajo danes skoraj vsi državni voditelji, žal tudi mnogi cerkveni voditelji, ta zida na pesku poljubne zamenljivosti in preprodaje. Ko eden danes zelo razglašenih državnih voditeljev izsiljuje evropske in ameriške državnike za nepredstavljive pošiljke denarja, orožja in dobrin z argumentom, da se njegova država »bojuje za evropske vrednote«, bi mu ti državniki, če bi imeli vsaj za eno stopnico višje spoznanje od njega, prijazno odgovorili, da vrednote po svojem bistvu ne morejo biti ogrožene in se zanje tudi ni mogoče bojevati. Vrednote namreč niso opredeljene ne geografsko, ne narodnostno, ne politično, ampak so stvar vsakega posameznika ali pa skupin, nikakor pa ne obstajajo državne ali celo naddržavne »vrednote«, kakor zdaj govorijo o »evropskih vrednotah«, razen kadar gre za totalitaristično diktaturo, kjer edina vladajoča partija ali druga oblika politične moči vsemu prebivalstvu v državi pod grožnjo vse do smrti vsiljuje »vrednotenje«, kakor ga določa taka oblast. Kdor torej trdi, da obstajajo »evropske vrednote«, ta vsaj načelno tak sistem totalitarnega vsiljevanja izbire, ki je stvar posameznika in prostovoljnih skupin, podpira že pred časom, ko bi tak sistem tudi dejansko zavladal. In točno tako je bilo z zgodovino novejših totalitarizmov fašizma, nacionalnega socializma in komunizma, marsikaj pa kaže, da se ta zgodba danes ponavlja pod drugimi, humano zvenečimi imeni.

V marsičem je moj filozofski učitelj Theodor Haecker, pogumen nasprotnik nacionalnega socializma, kar je plačal s posrednim umorom, ko mu niso dovolili dajati insulina ob hudem diabetesu, in je umrl nekaj dni pred koncem vojne, v svoji najpomembnejši knjigi Vergilij, oče Zahoda, ki je pred desetletji izšla tudi v slovenskem prevodu, današnje propadanje Evrope z vso jasnostjo človeka, ki je dobro poznal Božjo besedo, napovedal: Če bo Evropa zavrgla evangelij, bosta nad njo zavladali Azija in Afrika – in danes ta proces neustavljivo poteka. Tega ni mogoče zaustaviti z nobeno »vrednoto«, saj je to vedno mogoče zamenjati za kaj drugega, to bi bilo mogoče zaustaviti le z vrnitvijo k Božji besedi, kar pa ni v agendi evropske in ameriške politične nomenklature.



2 komentarja

  1. Zame je vrednota tisto, kar je nesporno prav. Temeljne vrednote, ki naj bi se jih držal človek, so zapisane že v desetih Božjih zapovedih. Poleg teh jih je seveda še nekaj, so pa splošno priznane in okoli njih ni treba filozofirati.
    Mnogi se tega ne držijo in ni potem nenavadno, če svet okoli njih propada in nam grozi, da nas bodo preplavili tujci. A niso tudi starega Rima preplavili barbari? Zakaj? Tudi stari Rimljani so že precej pred svojim propadom opustili prav tiste vrednote, ki so nekoč naredile Rim močnega. Z današnjo Evropo je na las enako.

  2. “Če bo Evropa zavrgla evangelij, bosta nad njo zavladali Azija in Afrika.”
    V skladi s tem bi dodal, da ograja na meji s Hrvaško ne more pomagati.

Comments are closed.