Kot eden izmed najpogostejših vzrokov za razvezo v naši državi (Srbiji, op. ur.) se navaja razlog “vmešavanje zakončevih staršev v najin zakon«. Ta pojav družinski terapevti označujejo kot “problem z mejami”. Menijo, da gre za posledico nezmožnosti staršev, da vidijo novo skupnost, v katero je stopil njihov sin (ali njihova hčerka), kot resnično nov, ločen subjekt. Nov zakon namreč dojemajo tako, kot da se je njihova obstoječa družina povečala za novega otroka. Zato starši ne priznajo meje med staro, primarno družino in novonastalo, sekundarno družino.
Eden od razlogov za nastanek tega problema je, da naši starši – podobno kot večina staršev v južni Evropi – težko priznajo svojim odraslim otrokom, da so resnično odrasli. Definicija otroka je, da je to oseba, ki še ni dopolnila 18 let. Pri 18-ih letih ta oseba ni več njihov otrok, temveč njihov odrasel sin ali njihova odrasla hčer. Za razliko od otroka je odrasla oseba sposobna za samostojno življenje, zato materialno ali duševno ni odvisna od staršev. Vendar pa mnogi starši gledajo na osamosvajanje sina ali hčerke z vidika neke vrste čustvene izdaje, kot ločitveni odhod in kot sporočilo, da so postali nekoristni v življenju. Zato otroku pogosto kažejo psihološko prepoved ločevanja in osamosvajanja: »Kaj ti manjka pri nas? Ali smo te s čim prizadeli?«
Ko odrasli »otrok« vstopa v zakonski odnos, starši s takim stališčem vidijo priložnost, da svojo družino razširijo za enega novega »otroka«: za snaho ali zeta. Taki starši tako sami sebi podeljujejo vlogo, da se imajo pravico vpletati se za dobro otrok ali otroka.
Mladi se pogosto znajdejo v zmedi vlog: obstoječim vlogam sina in hčere so dodane vloge moža in žene kot tudi vloge očeta in mame. Pojavljajo se situacije, v katerih oseba, ki je hkrati v dveh vlogah, mora izbirati: npr. ali bo dobra hčerka ali dobra žena.
Kadar nastanejo medgeneracijski prepiri, obstaja pravilo, da mora vsak zakonec sam urediti odnose s svojo primarno družino. S tem bo obranil »meje« svoje sekundarne družine. Napaka je, ko zakonec poskuša biti enako dober sin in hkrati dober mož, pa se potem umakne iz konflikta in zahteva, da konflikt razrešita njegova žena in njegova mati. V takem primeru se bo mati počutila nespoštovano od snahe, medtem pa se bo snaha počutila nezaščiteno s strani svojega moža.
Včasih je treba izbrati stran, saj ni mogoče hkrati biti dober sin (ali hčerka) in dober mož (ali žena). Če so odnosi med zakoncema dovolj dobri, je povsem razumljivo, da je treba dati prednost sekundarni družini in ne primarni.
Vsak dober starš mora kot naravno in pravilno sprejeti dejstvo, da bo njegovemu ljubljenemu, sedaj odraslemu otroku, nekoč nekdo postal bolj pomemben kot njihovi starši. Moder starš pristopa k novonastali skupnosti spoštujoč njeno zasebnost in že vzpostavljene odnose v njej. Test starševske modrosti je stopnja tolerance na odločitve, ki jih mladi sprejmejo, a te odločitve niso všečne njihovim staršem.
Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.
