Smo pred prelomnimi volitvami

Govorci na pogovoru Slovenija po 24. aprilu, ki ga je organizirala civilna pobuda Prebudimo Slovenijo in na katerem so sodelovali predstavniki – z desne proti levi: Naše dežele, SDS, Povežimo Slovenijo in Nove Slovenije. (Foto: Jože Potrpin)

Še nekaj dni in bomo odšli na volitve. Vse bolj jasno postaja, da so ali bodo te volitve prelomne, saj se bomo na njih odločali med nadaljnjim in obetavnim razvojem Slovenije in nazadovanjem Slovenije na vseh področjih, med normalno ali resnično demokracijo in nenormalno ali popačeno demokracijo, med povezovalnostjo in izključevalnostjo. Zato nekaj misli o teh volitvah.

Bližajo se volitve, normalnost pa si predstavlja vsakdo po svoje

Uvodoma je treba ugotoviti, da si normalnost predstavlja vsakdo po svoje. KUL-ovcem se denimo zdi normalno, da vladajo samo oni. Povedano drugače: ko so na oblasti oni, imajo to za normalno stanje, ko je na oblasti kdo drug, pa razglašajo to kot ogrožanje in razkroj demokracije. Od osamosvojitve Slovenije dalje je nenormalna oblast imela le en štiriletni mandat in nekaj krajših mandatov, ki so se zgodili predvsem zaradi nesposobnosti normalnih – prvič se je to zgodilo v času Drnovškove vlade, drugič, ko Janković ni znal šteti do 46, tretjič pa, ko je Šarec vrgel puško v koruzo.
Vlada je sicer delala napake, a je delala dobro, njeno uspešnost izkazujejo tudi finančni in ekonomski podatki
V zadnjih dveh letih smo dodobra spoznali delovanje sedanje vlade. Kljub nenehnim polenom s strani opozicije in njej naklonjenih osrednjih medijev so vladne stranke dveletni mandat izpeljale relativno oziroma zelo uspešno. Resnici na ljubo je vlada v času mandata naredila tudi nekaj napak (če omenim zgolj večje, je to bil predvsem spor s Slovensko tiskovno agencijo, nepotrebni zaplet glede delegiranih evropskih tožilcev in neupoštevanje resda redkih, a tudi nekaterih dobrih predlogov opozicije), a te napake za Slovenijo nikakor niso bile usodne. Nekaj pripomb na račun vlade bi se našlo tudi pri proticovidnih ukrepih.

Čeprav so bili nekateri ukrepi tudi neživljenjski, je treba vendarle priznati, da so bili približno takšni kot v drugih državah.

Opozicija in privilegirani ali manjšinski del civilne družbe so nasprotovali prav vsakemu ukrepu, niso pa ničesar prispevali, da se epidemija covida-19 ne bi širila. Dovolj se je spomniti na neprijavljene protivladne proteste ali pa na gnečo na obalnih promenadah prav času intenzivnega širjenja covida oziroma najhujše zdravstvene krize. Vse to se je dogajalo ob dejstvu, da so v času krize ljudje v mnogih državah morali biti doma, kaj šele, da bi odhajali na proteste, pa tega niso razglašali za nesvobodo. Uspešnost sedanje vlade izkazujejo tudi finančni in ekonomski podatki, saj kažejo, da je Slovenija po gospodarski rasti med prvimi državami v OECD, da se je število brezposelnih v zadnjem letu občutno zmanjšalo, da so se zvišale plače in pokojnine, da se socialni transferji ter dodatki povečujejo. Gre za podatke, ki uvrščajo Slovenijo med najuspešnejše države pri odpravljanju posledic zdravstvene krize.

Koalicija KUL, ko je še vladala, ni naredila nič koristnega, kot opozicija pa je le kritizirala in nagajala

V preteklem mandatu smo spoznali tudi tako imenovano koalicijo KUL. Spoznali smo jo po tem, kar je naredila v prvi polovici tega mandata. Splošni vtis je, da ta koalicija ni naredila skoraj ali praktično nič. Nato smo omenjeno koalicijo na čelu z avantgardno stranko Levica spoznali tudi kot opozicijo. Ob vsaki priložnosti je metala polena pod noge. Ne le z interpelacijami ministrov kot po tekočem traku, temveč tudi z netenjem nemira in nezadovoljstva v javnosti ter s spodbujanjem protestov zoper sleherni ukrep vlade. Vse to je opozicija KUL počela in še počne z izdatno podporo levičarskih aktivistov (v osrednjih medijih in v levosučnih nevladnih organizacijah), ki se od trenutka vzpostavitve sedanje oblasti gredo brezsramno propagando v prid levih strank ter se pri tem vseskozi sklicujejo na demokracijo, hkrati pa pravni red, ki to demokracijo omogoča, na vse načine izigravajo. Med mnogimi blodnjami levičarskih aktivistov in samooklicanih predstavnikov ljudstva je denimo tudi njihova proruska drža v zvezi z vojno v Ukrajini. Višek cinizma je, da brutalno rusko agresijo in zločinska dejanja nad Ukrajino relativizirajo in celo upravičujejo, krivdo za to vojno pa pripisujejo Evropski zvezi, ZDA in zvezi Nato.

Zaradi medsebojnih zamer in sporov v KUL-u so morali najti nekoga drugega, da jim bo pomagal zmagati na volitvah

Zaradi medsebojnih zamer in očitne nesposobnosti opozicije KUL si je globoka država – to je tista, ki deluje vzporedno in upravlja državo iz ozadja – izmislila čarodeja (beri: Goloba), ki naj bi rešil Slovenijo domnevne fašistične diktature, in to čeprav je vse prej kot neoporečen kandidat za predsednika vlade. Izjemno visoki dohodki, skrivanje dohodninske napovedi pred javnostjo, nepregledne oziroma domnevno sporne poslovne prakse v času vodenja GEN-i so le nekatera dejstva, ki oporečnost imenovanega potrjujejo. Njegova oporečnost je še toliko večja ob pomisli, da je vstopil v politiko zaradi užaljenosti oziroma maščevanja, ker ni ostal na čelu GEN-i.
Na predvolilnih soočanjih je s strani koalicijskih strank slišati večinoma pozive k preseganju političnih razlik in k sodelovanju, s strani strank v opoziciji pa predvsem kritike in celo grožnje, če bodo zmagale na volitvah. Med drugim napovedujejo, da bodo ob morebitnem prevzemu oblasti takoj odpravili vse izvedene ukrepe sedanje vlade. Povsem jasno je, kaj bo temu sledilo. Tako kot so že storili, ko so bili na oblasti, bodo prečistili javni sektor s svojim kadrom, zvišali davke, zmanjšali konkurenčnost podjetij, podržavili javno zdravstvo, indoktrinirali šolstvo z novodobnimi nebulozami, ukinili neodvisne medije in storili še marsikaj, kar bi Slovenijo oddaljilo od demokracije in nadaljnjega razvoja.

Primerjava programskih izhodišč pokaže, da bi bilo modro, sedanji koaliciji dodeliti še en mandat

Na začetku sem napisal, da si želim normalne Slovenije. Pa s tem ne mislim na normalno Slovenijo, o kateri govori koalicija KUL, pač pa mislim na normalnost delovanja parlamenta, v katerem se konstruktivno razpravlja in sprejemajo odločitve v dobro vseh; na normalnost delovanja sodstva, da razsoja resnično neodvisno, strokovno in v razumnem roku; na normalnost delovanja organov pregona, da preganjajo korupcijo in gospodarski ter vsakršen kriminal brez izjem; na normalnost delovanja javnega medija, da poroča nepristransko in profesionalno, in predvsem na normalnost sobivanja različnih idej oziroma mnenj.
Že bežna primerjava programskih izhodišč strank sedanje koalicije ter Golobove Svobode in koalicije KUL napotuje na oceno, da bi bilo za Slovenijo veliko bolje, če bi na volitvah dobila ponovni mandat sedanja sestava koalicijskih strank, okrepljena še s kakšno sredinsko in evropsko usmerjeno stranko, kot pa stranke, ki so se v preteklosti izkazale za nesposobne pri uresničevanju predvolilnih obljub in pri upravljanju države. Ker osebno želim, da bi sredina imela v prihodnji vladi večjo vlogo, bom svoj glas dal eni od sredinskih strank. Sredina je namreč tista, ki v vsaki državi zagotavlja trdnost in stabilnost; sredina zagotavlja uresničevanje demokratičnih vrednot in socialno-tržnih načel kot tudi utrjevanje vezi z evroatlantskimi ustanovami; okrepljena sredina je poroštvo za to, da bo Slovenija v kriznih časih, ki se napovedujejo, uravnoteženo in uspešno preskočila vse ovire.