Sredi maja je skupina borcev na čelu z bivšim predsednikom Milanom Kučanom “poromala” k Putinu v mesto, ki so mu nekoč rekli tretji Rim. V času, ko evropska levica in evropski liberalci bijejo plat zvona pred skorajšnjim koncem zahodnega liberalizma je tole romanje nekaj izrednega in zelo zgovornega. Kaže, kako populizem, ki ga naša intelektualna in medijska srenja pripisuje le desnici, veje enako tudi na levi. Kaže tudi, kako in s kom si Kučanova levica predstavlja izhod iz sedanje krize Zahoda.
Toda le nekaj dni zatem si je SDS za glavnega gosta na svojem kongresu izbrala nikogar drugega kot madžarskega premiera Orbana, epitoma desnega populizma. Ne vem, ali je SDS sploh poskušal na kongres pripeljati Merklovo, ki danes – po izvolitvi Trumpa – velja za voditelja zahodnega liberalnega sveta in je ena še redkih krščansko-demokratskih voditeljev na oblasti. SDS se je doslej sicer izogibala, da bi v svoji retoriki šla tako daleč, kakor gre Orban.
Z Orbanom se spogleduje tudi slovenska levica. V našem nacionalnem projektu stoletja smo se (nekoliko nevarno) naslonili le na eno državo – in to prav na Orbanovo Madžarsko. Dogovor z Madžari smo sklepali prav v istem času, ko se je pri nas na drugi strani hkrati demoniziralo celotno višegrajsko četverico zaradi njihovega odnosa do migrantskega vprašanja. Dokaz več, da je SMC pripravljen za projekt 2. tira storiti res vse.
Populizem levo in desno. Varljivi vtis, da pri nas pravega populizma tako rekoč ni, je predvsem rezultat dejstva, da že zelo dolgo živimo v levem populizmu. Nanj smo že povsem navajeni. Konec koncev je bil vrhunski mojster spina laburistični Blair. V Sloveniji pa spin v medijih skoraj ni več potreben, saj mediji dovolj poslušno sledijo nareku oblastnikov.
Vendar se narobe svet nadaljuje tudi pri medijih. Za naše desno volilno telo je balzam za ušesa slišati Trumpa, ko obtožuje liberalni ameriški tisk pristranosti, levičarstva. A to so v veliki večini profesionalni novinarji in uredniki, ki imajo zelo malo skupnega z našimi lokalni “progresisti” v novinarskih vrstah – tako po profesionalni kot po ideološki plati. In še: pri nas so levi mediji tisti, ki že dolgo obvladajo “post-truth”, ki se je v ZDA zdaj poslužuje del konzervativno obarvanih medijev in politike.
V dneh, ko je Francija dobila novega predsednika in novo parlamentarno večino, si SMC morda domišlja, da je slovenski predhodnik Macrona. Predsednik Macron je – po njegovih izjavah sodeč – sredinec in Evropejec, toda populist glede na zunanji videz plebejca in svoj izvor v elitnem svetu velikega kapitala. Spomnimo se, da je enako zavzeto kot rešitelj vseh francoskih problemov bil sprejet že prejšnji predsednik Hollande, ki se je maja 2012 v dežju peljal v preprostem avtu z odprto streho. Takrat je sicer z združenimi močmi premagal Le Penovo (ki se je sedaj komaj zmuznila v parlament), vendar mu v svojem mandatu nikakor ni uspelo rešiti nakopičenih problemov Francije.
Tudi danes si ne smemo domišljati, da so volivci v globalnem zahodnem svetu resnično dozoreli in sedaj zares želijo modrih, preudarnih, dolgoročno usmerjenih, altruističnih politikov. Tudi pri nas seveda ne. Res pa je, da veje po celotnem globalnem zahodu veter, ki je ugoden za politike z manj spina in z več, vsaj na videz, stika z realnostjo in zdravo kmečko pametjo; kaže se celo nekaj več razumevanja za tradicionalne vrednote.
Ne vem, če so naše “pomladne” stranke ta trend opazile in ga pravilno ovrednotile. Zlasti krščansko-demokratske stranke imajo sedaj lepo priložnost, da pokažejo, kdo je pri nas elita in establishment, ki ga je potrebno zamenjati, ker – s kratkimi predahi – že četrt stoletja ponavlja eno in ne rešuje problemov: naša levica. Seveda pa se mora naša desnica pokazati tudi dovolj široka in zdravo evropska. Ne gre več le za politični spopad, ampak tudi za vrednostni. Zmagovalec bi lahko bil tisti, ki bo skrbno izbiral srednjo, zmerno pot: med levim in desnim populizmom, med odklanjanjem liberalne demokracije in drsenjem v ultra-levičarsko anarhijo. Ne nepomembno bo pri nas pri tem navsezadnje tudi stališče Cerkve: bo podprla Frančiška ali pobudnike kardinalske ‘dubie’?
Rešitev za Evropo in Slovenijo seveda ni Putin, pa tudi ne Orban. In če Miro Cerar ni slovenski Macron, kdo le bi se lahko potegoval za takšno mesto?
