Pripis uredništva: V julijski številki švicarske revije Religion und Gesellschaft in Ost und West* je bil objavljen članek p. Petra Laha, ki strjeno povzema in analizira delovanje mariborske in ljubljanske nadškofije, finančni zlom in razloge za polom. Na Časniku kratko povzemamo besedilo, drugi del na podlagi prevoda v Slovenskem času, prispevek v angleščini lahko v celoti preberete na povezavi.
Kje danes iskati razloge za epohalno katastrofo, v kateri so deset tisoči izgubili prihranke, v kateri bodo državljani posredno plačali stotine milijonov evrov za očiščenje bank, v kateri bo škofija izgubila skoraj vso premoženje in, najpomembnejše, bosta kredibilnost in moralni položaj Katoliške cerkev utrpela izreden udarec? To besedilo poskuša iskati odgovore na ta vprašanja.
Po preživetem obdobju komunizma, ko je bilo delovanje Cerkve strogo omejeno, so si v Mariborski nadškofiji zastavili drzen načrt, v zavedanju, da za razliko od Ljubljanske nadškofije ne bodo deležni koristi iz denacionalizacije. Z namenom zagotovitve ekonomske neodvisnosti so postali podjetniki. Njihovi nameni so bili brez dvoma dobri, potrebovali so sredstva za izobraževalne in pastoralne projekte. Njeni protagonisti ob tem niso obogateli, vendar so v svojih uradnih izjavah pozabili povedati, da so se kot kleriki v bistvu znašli v napačnem poslu.
V The Financial Times so za slovenske trenutne težave identificirali tri vzroke: korporativno pajdaštvo, razpuščeno kreditiranje in vseprisotnost države v ekonomiji. Vzroke za takšno mentaliteto gre iskati v obdobju komunizma, kjer se je razvila ideja o skupni lastnini. Propad številnih velikih korporacij (ne samo znotraj Mariborske nadškofije) je sledil enakemu scenariju: protagonisti upravljanja s premoženjem drugih ljudi (oz. države) so se zaradi tesnih povezavah s politiki in predstavniki pravosodja počutili nedotakljive pred sodnim pregonom.
Mirko Krašovec, ki svojih odločitev ni nikoli javno obžaloval, je v zadnjih mesecih na vodilnem položaju vendarle ugotovil, da je bilo nepremišljeno vstopiti v igro, v kateri ni bilo mogoče igrati ‘fair play’. Že pri delitvi kart je bila Mariborska nadškofija v slabšem položaju, saj ni imela potrebnega znanja in profesionalnih menedžerjev, hkrati je delovala v obdobju gradualizma, kontinuitete predstavnikov nekdanjega anticerkvenega komunističnega režima, ki so s svojimi povezavami onemogočali vladavino prava in razvoj kapitalizma.
Zaradi do Cerkve neprijazne kulture (medijev, izobraževalnega sistema, javne uprave …) se je v času komunističnega režima med katoličani in še posebej med kleriki razvila (legitimna) preživetvena strategija izogibanja sovražnim predpisom in prekomerni davčni obremenitvi. Ta je sčasoma postala navada tudi v demokratični in svobodni družbi, ko pa se v primeru projektov Mariborske nadškofije ni več goljufalo le države, marveč se je marsikaj prikrilo tudi Vatikanu.
Številni katoličani so v padcu komunizma videli zmagoslavje določenega modela cerkvene prisotnosti v državi, t.i. “Volkskirche”, ki je bila v Srednji Evropi prisotna pred sekularizacijo. Model je bil posebej za starejše domač, vendar je bil njegov doseg omejen. Večina Slovencev ga je zavračala ali ga je bila do njega mlačno razpoložena. Vizija močne in finančno neodvisne Cerkve je že čez nekaj let je izgubila svojo zmagoslavno moč, pridobila je celo predznak koristoljubne varovalke lastnih privilegijev in bogastva. Zdi se, da so mariborski protagonisti pri svojem upravljanju premoženja ponotranjili razvade netransparentnosti, razpuščene nadzorstva in izmikanju zakonom ter pravilom.
Kaj nas čaka?
V Cerkvi na Slovenskem obstajajo tri različne “zgodbe” o finančnem polomu. V prvi je Cerkev nedolžna žrtev popolne hude ure, v kateri je globalna finančna kriza sovpadla s protikatoliškim razmišljanjem med slovensko elito. Ta različica ima malo zagovornikov. Po drugi različici so protagonisti sicer zagrešili hude napake, vendar je bilo njihovo prizadevanje upravičeno in utemeljeno. Glavna vzroka za polom sta finančna kriza in do Cerkve neprijazni bančniki oz. politiki. To različico naj bi najpogosteje zagovarjali predvsem škofje in duhovniki, ki so bili med letoma 1990 in 2013 za krmilom Cerkve. V tretji zgodbi naj bi bila odločitev za iskanje gospodarske varnosti in družbenega prestiža zgrešena že v samem jedru, saj je v popolnem nasprotju z evangelijem. To različico predstavljajo duhovniki in redovniki ter številni dejavni laiki, ki se s tem početjem niso strinjali.
Različice zgodbe niso razlog za skrb, vznemirja pa je dejstvo, da o polomu nikoli ni bilo predstavljenega izčrpnega poročila pristojnih. Ne škofija, ne škofovska konferenca, niti Sveti sedež nikoli niso predstavili rekonstrukcije in ocene dogodkov. Veliko podjetij je propadlo, več sto milijonov evrov se je razblinilo v nič, škofije, župnije in posamezniki so izgubili precej premoženja, ugledni duhovnik in trije nadškofje so bili deležni graje Svetega sedeža – brez pravega pojasnila. Kako se lahko iz te tragedije kar koli naučimo, če se niti ne moremo zediniti, kaj se je v resnici zgodilo? To je v popolnem nasprotju s “primerom Limburg” v Nemčiji, kjer je škofovska konferenca zahtevala natančno poročilo o dejavnostih, posledice pa so bile pregledno predstavljene javnosti. Pomanjkanje preglednosti in vključevanja ljudi povzroča delitve in cinizem, preprečuje ozdravljenje in spodkopava zaupanje ljudi v cerkvene ustanove.
Nova nadškofa bosta morala biti povsem jasna glede tega vprašanja in nakazati smernice za Cerkev 21. stoletja. V 90. letih prejšnjega stoletja in v začetku 20. sta javno razpravo obvladovali sorodni temi denacionalizacije in verskega pouka v javnih šolah v kontekstu gospodarske in družbene moči. Cerkev je bila vedno znova neusmiljeno – in po krivici – predstavljena kot izdajalka zaradi svoje podpore protikomunističnemu uporu med drugo svetovno vojno. Škofje in duhovniki po desetletja dolgem prisilnem molku niso uspeli pripraviti organizacijskega ali pastoralnega načrta, ki bi bil bolj prilagojen znamenjem časa. Pogosto so nekritično prevzeli vzorce Cerkve iz obdobja pred revolucijo, Cerkve, ki je bila neločljivo povezana z družbo, v kateri je igrala nekatere ključne vloge, denimo na področju vzgoje in izobraževanja, zdravstva in javne morale.
Kljub neuspehom pa je Cerkev danes na ravni župnij in gibanj živa in zdrava. Trenutna kriza je priložnost za Cerkev, da se na novo vzpostavi kot skupnost, ki evangelizira. Ko vidimo, kako lahko tudi najboljše in najbolj plemenite med nami prevara “sovražnik naše človeške narave” (Ignacij Lojolski), se zavemo lastne krhkosti in nenehne potrebe po božjem usmiljenju. Popravljanje podrtih struktur, uveljavljanje trdnih, etičnih in preglednih praks v upravljanju, pa tudi večja vpetost laikov na vseh ravneh – vse to je zgolj začetek potrebne preobrazbe. Cilj te bi morala biti sprememba kulture, ki je omogočila neuspeh. Strukture bi morale vse vernike – škofe, duhovnike, laike, redovnike – pri njihovem poslanstvu podpirati, ne pa jim vladati. Besede kardinala Marxa o Vatikanu – mutatis mutandis – močno veljajo tudi za Slovenijo: “Kurija je tu zato, da pomaga krajevnim Cerkvam, ki niso zgolj vatikanske izpostave … Ne smemo več omogočati, da bi naši verniki Vatikan v osnovi videli kot nekaj negativnega. Omogočiti jim moramo, da bodo lahko znova ponosni na svoje središče.”
Opomba avtorja: Govor o treh različnih interpretacijah “mariborske” katastrofe je zelo poenostavljen, tudi zato, ker ne upošteva velikih razlik znotraj posameznih skupin. V drugi skupini sta se na primer znašla tako ekonom Krašovec kot nadškof Turnšek, ne glede na to, da dogajanje zelo različno vrednotita in se močno razlikujeta v stopnji odgovornosti za zadevo. Medtem ko je prvi vseskozi imel odločilno vlogo in je do konca zagovarjal svoje projekte, je nadškof Turnšek nadškofijo prevzel v brezupnem položaju, se opravičil za napake predhodnikov in sodelavcev ter nakazal drugačno usmeritev, ko je ob nastopu zapisal: “Znova smo spoznali, da Cerkev tudi v ekonomiji ne sme vedno po isti poti kot ostali svet, ampak po poti krščanskega socialnega nauka, ki temelji na evangeljskih vrednotah.”
