Ne vem zakaj, a zdi se mi, da je predsednik Pahor postal moja obsesija. Spremljam ga, poslušam ga, kaj pove, kaj obljubi, ga včasih pohvalim in tudi kritiziram. Predvsem pa presojam, kaj uresniči glede na dane obljube.
Pred časom sem na Časnik.si v članku ‘Želim si predsednika v kraljevski funkciji’ pisal o njegovih abotnih obljubah glede enournega drsanja za vsak gol hokejistov, glede loščenja kopačk nogometašem, pa tudi razčlenil obljube, dane po prvem krogu predsedniških volitev, kjer je govoril v njegovem stilu o »skupaj lahko dosežemo nepredstavljivo«, »dajem besedo, da bom v naslednjih tednih, naslednjih mesecih in letih – če bom postal vaš predsednik – ravnal tako, da bom presegel vaša pričakovanja«, o »temeljni izbiri politike, ki je – ali bo med nami razvnemala tisto kar nas razlikuje, kar razpihuje razkol, kar vnaša sovraštvo, ali pa bo poskušala graditi na tistem kar nam je skupnega, kar nas oblikuje kot skupnost, kar nas oblikuje kot ekipo, ki je sposobna premagati težave«, o »iskanju, kar je med nami skupnega«, o »veliki veri, da ta narod zmore, če je enoten«, o »trudu, da upravičim visoka pričakovanja slehernega od vas«. (poudarek avtorja članka)
Konkretno, merljivo in nepomembno vs. izmuzljivo, a pomembno
Res lepe besede, a kot sem že takrat ugotavljal, zelo izmuzljive, torej nekonkretne in nemerljive. Še posebej v primerjavi s konkretnostjo in merljivostjo recimo obljube dane hokejistom: ura drsanja/vsak dani gol. Najbrž so bile zgornje besede “piarovsko” pripravljene in dane v močni želji po zmagi v drugem krogu predsedniških volitev, pa vendar, jaz sem jih jemal resno in imam zato še vedno čute stalno naravnane na zaznavanje delovanja predsednika Pahorja predvsem v smeri graditve »tega, kar nam je skupnega, kar nas oblikuje kot skupnost, kar nas oblikuje kot ekipo, kar nas dela enotne«. In čakam, da Borut Pahor »upraviči naša visoka pričakovanja«. Namerno uporabljam njegove besede.
In še tole: rad bi spomnil predsednika, da je predsednik vseh državljank in državljanov, tudi onih, ki mu svetovno-nazorsko niso blizu. Mnogi – priznam tudi sam sem med njimi – smo pri predsedniških volitvah bili zmožni prestopiti svetovno-nazorske delitve in smo izvolili moža, ki je obljubljal prav to.
Nemi predsednik ob enem največjih razdvajanj
Pa ti v Državni zbor ena od strančic vloži predlog zakona, katerega vsebinsko blažja oblika je bila pred komaj tremi leti zavrnjena na referendumu in za katerega se v naprej tudi sedaj ve, da bo narod popolnoma razdvojil, da nas NE bo – po predsednikovo – »oblikoval kot skupnosti, kot ekipe«, pač pa povzročil veliko hudega. Predsednik se sploh ni oglasil ali sem pa samo preslišal …
Pričakoval bi, da bo tako občutljiv predsednik kot je Borut Pahor senzibilno zaznal in obsodil vsaj »buldožerski«proces sprejemanja zakona po hitrem postopku in brez javne razprave. Glede na obljube, ki jih je dal, bi moral predsednik pravzaprav javno zahtevati poglobljeno vsebinsko razpravo, ki bi nas peljala v smeri iskanja najboljših rešitev za vse in ne – kot je predsednik v govoru omenjal – v smeri »razvnemanja tistega kar nas razlikuje, kar razpihuje razkol, kar vnaša sovraštvo«. Prav to se je sedaj zgodilo, predsednik Pahor pa nič. Se ne oglasi.
Ali je to za pričakovati od moža, ki je znan po tem, da drži besedo celo za ceno fizičnega trpljenja – ožuljenosti in »musklfibra«? Kako je mogoče, da mož, ki so ga polna usta visoko-etičnih besed, kar takole obnemi? In se ukvarja s čestitkami našim smučarskim skakalcem (še dobro, da njim ni obljubil česa, na primer, da se bo za vsako zmago v Planici, spustil po velikanki), čestitkam Tini Maze, z malčki v vrtcih, obiskom – na primer – kmetijsko-obrtniškega sejma, … in podobnim. Vse to so hvalevredne dejavnosti, ki nas tudi povezujejo, a za božjo voljo, gospod predsednik, kaj ne vidite, kaj nas v resnici usodno razdvaja?
Še nič o spravnem dialogu, uporabi simbolov in angažiranju intelektualnih sil
Lansko leto sem na predvečer Dneva državnosti z zanimanjem poslušal govor predsednika Pahorja in iz govora poskusil iztrgati pomembno. Predsednik je takole povedal: “Za posebno nalogo ob robu teh glavnih aktivnosti pa bom delal tri stvari, za katere menim, da niso centralnega pomena, vendar tudi ne tako obrobnega, da bi jih smeli spregledati in menim, da jih institucija predsednika Republike morda še najlažje obravnava in kolikor je tudi mogoče reši. Najprej si bom prizadeval za nadaljevanje spravnega dialoga glede polpretekle zgodovine. Ta poteka in kaže velike možnosti, da bi prihodnje leto ob praznovanju sedemdestletnice zmage druge svetovne vojne Slovenci veliko bolj enotno kot kadarkoli doslej praznovali ta velik in pomemben datum tudi za Slovenski narod. Drugič: Začel bom zelo umirjeno in spoštljivo razpravljanje o nekaterih delikatnih domovinskih oziroma domoljubnih zadevah, kot je na primer uporaba simbolov, ki očitno zelo vznemirjajo zdaj ene, zdaj druge in mestoma vse. Simboli nas morajo povezovati, ne pa ločevati. Tretjič, še veliko bolj zavzeto si bom prizadeval za to, da bi se angažirale vse intelektualne sile v Sloveniji, ne glede na njihove politične, nazorske ali druge razlike, da bi skupaj razmišljali o naši prihodnosti.” (poudarki avtorja članka)
Nisem opazil nikakršnega spravnega dialoga glede polpretekle zgodovine. Morda je bil obisk obeh proslav ob obletnici prvega postroja slovenske vojske, še najbližje temu. A to je tako majhen korak, da ga ni vredno omenjati in po mojem mnenju se predsednik še ni dotaknili »prave« polpretekle zgodovine. One namreč, ki nas mnogo bolj drastično zaznamuje, kot »skreganost« dveh veteranskih organizacij.
Tudi glede simbolov (menda je imel predsednik v mislih rdečo zvezdo, ki jo mnogi med nami razumemo kot simbol totalitarnega režima?), ki nas še vedno tako vznemirjajo in so se množično razpasli po državi, še nisem zasledil nobene razprave.
Tudi ne zaznam »angažiranja vseh intelektualnih sil, da bi skupaj razmišljali o naši prihodnosti«. Morda kje poteka to angažiranje, a je tako skrivnostno in skrito, da ga (še) ne zaznam.
Spremljamo in počasi izgubljamo zaupanje
Saj se zavedam, da je lažje sodelovati tam, kjer je lahko, kjer je treba narod malo »pogladiti v smeri dlake«, a predsedniška funkcija pač ni samo »luštno«. Pravi mož na tako visokem mestu, ki ljubi svoj narod, si upa – tudi za ceno izgube na naslednjih volitvah – povedati to kar je prav, takrat ko je treba, na način, ki poveže ljudi in jih »oblikuje kot skupnost, kot ekipo«. Predsednik Pahor, poslušamo, a ne slišimo … in počasi izgubljamo zaupanje.
Naslednja priložnost za »reči, kar je treba«, spoštovani predsednik, bo že jutri, v torek, 7. aprila, ob 20. uri na državni proslavi ob 25. obletnici prvih demokratičnih večstrankarskih volitev, kjer boste slavnostni govornik.
Foto: Wikipedija
Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga vsak teden pripravi eden izmed članov uredništva.
______________________________________________________________________________________________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
