Neposrečene poteze slovenske oblasti se nadaljujejo

Ko sem se v komentarju “Ekipa nove mandatarke bo morala pokazati več” obregnil ob tok (neposrečenih) dogodkov, ki so se zaključili do konca marca, mi občutek navidezne izgubljenosti najvidnejših predstavnikov slovenske oblasti ni deloval pozitivno oziroma zaželeno. Situacija preprosto ni takšna, da bi dopuščala ustvarjanje občutka neresnosti, še najmanj zaželeno bi bilo, če tudi pomanjkanja znanja in vedenja o tem, kaj sploh narediti v tem času.

Svetovni mediji Slovenijo že lep čas identificirajo kot državo, ki bo naslednja v vrsti za pomoč iz evropskih skladov. Sam pravim in ekonomsko-finančni indikatorji kažejo, da takšen pogled ni neupravičen in da se je naša država dejansko znašla v zelo nezavidljivem položaju. S tega vidika se je vabilo za nastop v CNNovi oddaji zdelo kot odlična priložnost, da se tej skeptični svetovni javnosti predstavi svoj, seveda svetlejši pogled trenutnega stanja pri nas in morda celo postreže s kakšno nepoznano ali prezirano podrobnostjo, ki bi imela vsaj potencial spreobrniti pogled na nas. Ampak za to je potrebno imeti sposobnost prepričati.

Ogled nastopa premierke drugega kot pa zabavnega vložka ni prinesel. Zdi se, da je je zmanjkalo že pri prvih dveh načelih javnega nastopanja: (i) nujnosti poznavanja svojega občinstva in (ii) nujnosti osebne priprave na pogovor. Ker ni bilo tega, sam pogovor tudi pri ostalih elementih dobrega komuniciranja ni mogel ponuditi kaj dosti. Kot glavno točko oziroma kot bistvo svoje sporočilnosti ponavljati besedno zvezo “Slovenija ni Ciper”, je dolgočasno, predvsem pa deluje neprepričljivo. Morebiti se vprašati, kaj dela Slovenijo drugačno od Cipra oziroma izraziti resno začudenje, da se ti dve državi sploh enači. Seveda se za kaj takšnega, če želijo besede izpasti kredibilno, potrebujejo močni argumenti. Ne gole izjave, ampak argumenti.

Transparentnost, kredibilnost, ugled. Ko se v sistem naseli nezaupanje, je potreba po transparentnosti toliko večja. Glede na to, da je vzdržnost finančnega računa odvisna od tujega financiranja, si padca ugleda ne moremo in ne smemo privoščiti. Tujci so zahtevnejše stranke kot domače institucije, na katere se je država toliko zanašala v preteklosti. In to je dobro, saj bi tudi od investicijskih potez domačih vlagateljev pričakoval, da so plod zasledovanja cost-benefit analize in ne političnega dogovora. Priznanje z zanikanjem, da Slovenija pač ni Ciper, ni sredstvo, ki bi dvigovalo kredibilnost in ugled. Prej nasprotno. Če želi neugledno okolje ostati zanimivo, mora ponuditi višje donose, ki se morajo tudi prej realizirati. Država v tem kontekstu nima kaj dosti za ponuditi.

Pripraviti se na neprijetna vprašanja, je najmanj, kar je bilo za pričakovati. Dobro bi bilo kaj takšnega obrniti v priložnost. Na težka vprašanja odgovoriti s prepričljivimi odgovori. Konec koncev pomeni dobiti medijski prostor, še posebej velikega CNNa, privilegij. Kaj torej storiti? Bom ponovil že zapisano iz enega izmed svojih preteklih komentarjev.

Prvič, ali oblikovana projektna ekipa ljudi vsebuje vse sestavine za uspeh projekta? Glede na to, da se je center odločanja v poglavitnem delu prestavil iz Ljubljane v Bruselj, Frankfurt, skratka v tujino, kredibilen nastop pred to tujo ekonomsko in finančno javnostjo zahteva “pismenega” človeka. Sposobnost sporazumevanja v angleščini, je osnovni element te “pismenosti”, strokovna podkovanost je druga stvar, brez katere ne gre. Projekt z ekipo gre ali pade.

Drugič, nujno je poznavanje vseh relevantnih dejstev, ki jih je treba znati javnosti tudi predočiti na primeren način. Ponavljanje besedne zveze “Slovenija ni Ciper” utruja in ne nosi v sebi nobene sporočilnosti. Kvečjemu odmik. Namesto tega je nujno imeti postavljeno jasno sliko trenutnega stanja in imeti pripravljene odgovore na sicer neprijetna vprašanja. Zaželeno bi bilo imeti še natančno predstavljene in ovrednotene alternative. Tretjič, potreba po transparentnosti ukrepov je dobila na pomenu. Četrtič, dobro bi bilo imeti oblikovan neke vrste poslovni načrt delovanja za naprej.

Sam nastop premierke na CNNu je zgolj pridodal v fond primerov slabih praks. Ponavljam svoj sklep izpred dveh tednov: vsa trenutna vprašanja so povezana z ekonomijo oziroma financami, v ekipi pa ne vidim ekonomistov (razen finančnega ministra). A se naj potem čudimo takšnim nastopom? Ampak dogodki puščajo posledice, če se jih dotični zavedajo ali ne.

Pripis: razmišljanje je bilo najprej objavljeno na Steinbacher media, na portalu z veliko aktualnimi komentarji.