Pestra volilna sezona v Italiji se je v nedeljo nadaljevala tam, kjer je za Slovence najzanimiveje, v Furlaniji-Julijski krajini. Medtem ko je našo javnost najbolj žulilo, koliko pripadnikov slovenske skupnosti se bo prebilo v deželni svet, je bilo glavno vprašanje, ali bodo še ene deželne volitve kaj prispevale k razreševanju gordijskega vozla sestavljanja nove vlade pri sosedih.
Dva Slovenca v deželnem parlamentu
Slovenska posadka bo v deželnem parlamentu enako številčna kot doslej. Med devetinštiridesetimi poslanci bosta dva pripadnika slovenske skupnosti. Svoj sedež je ubranil dosedanji podpredsednik deželnega sveta Igor Gabrovec iz vrst Slovenske skupnosti. Demokrat Stefano Ukmar je izpadel, bo pa v naslednjih letih sedež očitno grela sorazmerno redka ptica, Slovenec, ki bo predstavljal desnosredinsko koalicijo. Dovolj preferenčnih glasov za uvrstitev je na krilih velikanskega uspeha stranke zbral Danilo Slokar na listi Lige (nekdanje Severne lige) Mattea Salvinija.
Potrdil se je pomen slovenske manjšine in tudi stranke Slovenske skupnosti za levo sredino, o čemer je po italijanskih parlamentarnih volitvah obširno pisal Luka Lisjak Gabrijelčič. Na deželni ravni prepričljivo poraženi kandidat leve sredine Sergio Bolzonello je najboljše izide beležil v občinah s slovensko večino, denimo v Števerjanu, Doberdobu, Sovodnjah, Zgoniku in Repentaboru. Nekoliko tesneje je slavil v Dolini, kjer ni dosegel absolutne večine, izgubil pa je v najbolj mešani občini slovenskega tržaškega podeželja, v Devinu-Nabrežini. Prav tako je zmagoviti Massimiliano Fedriga z desne sredine slavil povsod v Beneški Sloveniji.
Slovenska skupnost
Slovenska skupnost je sicer znova izgubila glasove in padla malo pod magično mejo pet tisoč, vendar je izgubo v relativnih številkah omilil splošni padec volilne udeležbe. V nekaterih manjših večinsko slovenskih občinah je ostala najmočnejša stranka, V Števerjanu je denimo osvojila krepko absolutno večino, solidno pa se je med drugim odrezala tudi v mestu Gorica (pet odstotkov) in v občinah Naborjet-Ovčja vas v Kanalski in v Reziji, kjer je presegla sedem odstotkov glasov.
Uspeh za »stare«
Kar zadeva celotno sliko, so se izpolnile napovedi. Kot rečeno, je kandidat desne sredine Massimiliano Fedriga s 57 odstotki glasov pometel s konkurenco. Za liste, ki so ga podpirale, je volilo celo krepko čez 60 odstotkov volivcev. Zadovoljni so pravzaprav lahko tudi na levi sredini, saj so v odstotkih izboljšali dosežek v deželi s parlamentarnih volitev in pristali pri 27 odstotkih. Veliki osmoljenec je Gibanje petih zvezd, ki je svoj dosežek z začetka marca prepolovilo. In če je njegov kandidat za predsednika pristal pri dvanajstih odstotkih, jih je njegova stranka pobrala borih sedem.
V spopadu marčevskih zmagovalcev je tako desna koalicija zabeležila že drugo zaporedno etapno zmago. Morda je bil v uspeh v majhni deželi Molise na jugu, v jedrni deželi Gibanja petih zvezd, celo pomembnejši. A na severovzhodu je prednost ogromna, »borce proti sistemu« pa so pošteno namahali tudi demokrati z zavezniki. Prednost uveljavljenih strank je kajpak vsaj deloma povezana z dvema dejavnikoma, z izjemno nizko volilno udeležbo, ki ni dosegla polovice, in s slabšo lokalno in regionalno mrežo novincev. Na državno raven bi utegnila vplivati še velika prednost Lige pred Berlusconijevimi; razmerje v Furlaniji-Julijski krajini je bilo skoraj tri proti ena. In čeprav je Severna liga v devetdesetih letih, ko je z Alessandro Guerra že imela deželno predsednico, ponekod bila najmočnejša stranka, takšnih rezultatov kajpak ni dosegala.
Tako je v ponedeljek Gibanje petih zvezd praktično že obupalo, da bi lahko sestavilo vlado, in zdaj stavi na nove volitve, na desni pa puške v koruzo še niso vrgli.
