Tokratnega zaprtja volišč ni spremljala nobena napetost. Zmagovalec je bil znan. V nedeljo zvečer smo dobili le statistično potrditev dejstva, da je kandidat A dobil x odstotkov, kandidat B pa y. Zdaj torej vemo vse. Hkrati ni prav nič jasno.
Ključno vprašanje namreč ni, kdo je zmagal, ampak, zakaj je zmagal in kaj njegova zmaga pomeni za Slovenijo. Ne bivam v Sloveniji in tudi socialni psiholog nisem, a bom vseeno tvegal svojo razlago. Menim, da je Pahor zmagal iz podobnega razloga, kot je pred letom dni zmagal Janković na državnozborskih volitvah.
Ljudje smo siti politikov, ki se ne znajo pogovarjati med seboj. Čeprav mi sami nismo nič boljši, nekje globoko v sebi vendarle vemo, da nas nespravljivost in sovražnost uničujeta. Če smo že mi taki, naj bodo vsaj politiki boljši, si v svoji naivnosti rečemo, medtem ko iščemo priložnost, da pokažemo na njihove napake in slabosti. Čudna reč, ljudstvo.
Volilci v kandidata projiciramo svoje želje in strahove. Ko se je na državnem odru pojavil Janković, so številni volilci – seveda ne brez zaslug medijev in kvazi novinarjev – v njem videli človeka, ki nekaj naredi in se lahko z vsakim “zmeni”. To velja predvsem za tiste volilce, ki so zanj glasovali iz prepričanja in ne zaradi navodil “stricev iz ozadja”. V kolikšni meri je Janković upravičil tovrstna pričakovanja, naj presodijo volilci.
Pahor je v ljudeh nagovoril isto željo in zmagal. Verjetno ne bi zmagal brez glasov tistih, ki so volili proti Tuerku in ne za Pahorja. Kljub vsemu pa se mi zdi, da so tokratne volitve za Slovence zgodovinska priložnost, da pokopljemo 20. stoletje in postanemo zrela državna skupnost različnih ljudi, ki pa se zavedajo, da blaginjo lahko dosežemo le skupaj in ne na račun drugega.
Tega ne pravim zato, ker bi bil Borut Pahor tako izjemen človek. Vsi vemo, da to ni. Pokazal pa je eno lastnost, ki vzbuja upanje v boljši jutri: Svojih političnih kolegov ne obsoja vnaprej. Pušča odprta vrata za pogovor in dogovor. Dopušča upanje, da ne bo dežurni kritik “njihovih” in zagovornik “naših”, ampak bo odpiral prostor za sporazum, ki je nad enimi in drugimi.
Seveda pomaga tudi njegov (se pravi, levi) rodovnik. Upam, da se motim, vendar se mi zdi, da je v Sloveniji več kot 50 odstotkov ljudi, ki bi si raje odgriznili roko kot volili za konzervativnega kandidata, še posebno, kadar ta diši po krščanstvu. Kaže, da konzervativci lahko sprejmejo nekoga, ki ni njihov. Morda zgodovinski prispevek desnice danes ni v tem, da Sloveniji da svojega predsednika, ampak v tem, da zmore izvoliti nekoga, ki ni njihov, a se je z njimi zmožen pogovarjati.
